“Z možem živiva po principu, da ima vsak človek nekaj, kar lahko da sočloveku”

Valerija Čarman je slovenska podjetnica, humanitarka in strokovnjakinja za modo, a predvsem je srce, ki bije za druge. Svoje življenje posveča ljubezni in pomoči, še posebej otrokom, ki se borijo z rakom. Skupaj z možem Ivom sta soustanovitelja Inštituta Zlata pentljica, ki z neizmerno toplino pomaga tem otrokom in njihovim družinam. Valerijin vsakdan je prepleten z nežnostjo, predanostjo in neustavljivo željo po tem, da bi svet naredila lepši.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Imam svoje podjetje in urnik dela lahko prilagajam bioritmu. Priznam, nisem zelo jutranji tip človeka. Vstajam okoli sedme ure, najprej sledi prva kava in jutranja telovadba. Zaradi težke oblike kifoze v otroštvu, na ortopedski kliniki v Valdoltri sem se zdravila pet let, vsako jutro delam vaje za hrbtenico. Vaje in disciplina držijo bolečine zaenkrat na relativno varni razdalji. 

Po telovadbi sledi tuširanje in odhod v službo. Zelo rada imam svoje delo, nikoli ne štejem, koliko ur sem v službi. Ko je delo opravljeno, pridem domov, običajno je to okoli sedmih zvečer. 

2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …?
Uf, sama s seboj se ne pogovarjam, to veščino moram še usvojiti. Se pa absolutno spreminja čas, ki ga porabiš za urejanje tega, kar se vidi v ogledalu, ko imaš 30, 40 let in ko jih imaš 60 in več. :) Tako kot se podaljša čas, da nekaj narediš oziroma ne zmoreš več deset stvari hkrati.

Pogled v ogledalo mi vedno pove, kakšna srečnica sem. Vse gube so znak, da mi je uspelo priti do teh let. Mnogim ni dano. Staranje jemljem predvsem kot darilo. 

3. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
Ker se poslovno ukvarjam z modo, se mi zdi umevno, da sem oblečena v trendu. Karkoli že to pomeni. Res pa je, da modo obožujem, skozi leta sem našla in izoblikovala svoj slog, v katerem se počutim modno in udobno.

Biti urejen vsekakor najprej pomeni biti čist in zavit v nasmeh. Obleka ne naredi človeka. To oblikujeta značaj in duša. 

4. Veliko ljudi vam pravi "angel" dobrodelnosti, saj poleg službe veliko časa namenite razdajanju za druge. Zakaj radi pomagate drugim?
Moj mož pravi, da če bi bili bolj človečni, dobrodelnosti sploh ne bi potrebovali. Se strinjam z njim. Zakaj pomagava? V prvi vrsti zato, ker lahko in ker se nama zdi tako prav. Nikoli nisva hlastala po kopičenju materialnih dobrin. Vse, kar imava, sva ustvarila sama, in zdi se nama, da imava dovolj.

Že na začetku skupne poti sva se odločila, da bova del dohodka namenila pomoči potrebnim. Stvari so popolnoma enostavne, vzameš tam, kjer je, in daš tja, kjer ni. Živiva po principu, da ima vsak človek nekaj, kar lahko da sočloveku.

5. Svoje življenje ste posvetili otrokom in mladim, ki se borijo z rakom. Zakaj ravno njim?
Najina pot se je pravzaprav začela že mnogo let pred njimi. Z otroki najbolj iskrenega nasmeha in prvinske ljubezni, otroki s posebnimi potrebami. Tam sva se naučila brezpogojne ljubezni, kako se deli in množi. Oni so za vedno v najinih srcih kot največji izvir ljubezni. Potem sva po naključju prišla med otroke z rakom.

Zakaj sva ostala toliko let z njimi? Ne vem, med nami je posebna vez, težko opišem, oni so eno ogromno srce in ljubezen je čisto enostavna. Verjetno so nama bili usojeni, take zgodbe se ne zgodijo brez razloga. 

Zato sva tudi pred leti ustanovila Inštitut Zlata pentljica, otroci z rakom. Inštituta ne vodiva sama, poleg naju so še starši naše Hane. Inštitut Zlata pentljica, otroci z rakom je njihova blagovna znamka, njihovo podjetje. Da bodo otroci lahko nadaljevali pot, razvili svoje sanje. Od vsega sva najbolj ponosna na odnos, ki ga imamo. Zaupanje. Midva njim nisva ničesar, nimava jih pravice poučevati, usmerjati, kaj šele zahtevati česarkoli.

Pa vendar ustvarjamo stvari, na katere smo vsi ponosni in so plod skupnega dela v dobro vseh generacij otrok, ki prihajajo za njimi. Ti otroci puščajo sledi, ne zaradi naju, midva se samo šopiriva v njihovi senci. Svoje prepoznavnosti ne izkoriščajo, ampak jo podarjajo drugim otrokom. Letos so na svoj tek Zlate pentljice povabili otroke s poplavnih območij širše Slovenije.

Lani so razdelili dva prtljažnika knjig in daril drugim otrokom, ranljivim skupinam. To nisva midva, to so oni. Midva sva samo opora, za katero pa ni nujno, da jo potrebujejo. Zaradi svoje ranljivosti so razvili izjemen čut za sočloveka in to je njihova zlata olimpijska medalja. Oni so najin ponos, navdih in vzor. 

6. Bi z nami delili ljub spomin, ki ste ga z otroki doživeli v zadnjih letih? Verjamem, da jih je veliko.
Z njimi je vedno zabavno. Nikoli ne gre nič po planu. :) Predvsem se trudimo, da še tako resen dogodek postane zabaven. Oni imajo resnosti dovolj v realnem življenju. Preživeli so stvari, ki jih otroci res ne bi smeli. Trudimo se, da vsak dogodek ostane spomin za vedno in hkrati da z vsakim projektom oni gradijo svojo samozavest, ki jim jo bolezen vzame.

Da odkrivajo svoje atribute, ki jih lahko porabijo pozneje v življenju. Zato vse dogodke vodijo oni, sami ali ob minimalni pomoči. Najlepše je opazovati razvoj otroka, ki ni upal odpreti ust in danes ponosno stoji in razlaga v kamero.

Zagotovo bo ostal v trajnem spominu vsak Tek Zlate pentljice. Letos je bil četrti, dva je "pojedel" koronavirus. Meni osebno so trije dogodki tisti, ki vedno priplavajo na površje, ko delam srčno bilanco.

Izlet v Bruselj, na sedež parlamenta EU. Pogledi po letalu, večina otrok je bila prvič na letalu. Nikoli ne bom pozabila teh pogledov sreče in ponosa. Res nikoli. V Bruslju je bilo težko dobiti kapacitete za 21 ljudi, ampak na koncu so vse sobe ostale prazne, ker so se vsi zdrenjali v eno. Prijateljstvo med njimi je sreča najinega srca. 

Drug dogodek je Zlato jabolko navdiha, ki so ga prejeli iz rok nekdanjega predsednika republike g. Boruta Pahorja. Ne zgolj samo jabolko, ampak odnos, ki ga imajo. Takrat so prvič stali na velikem odru in samostojno vodili dogodek. Ne 100-odstotno samozavestno, ampak odločno, da bodo zadevo izpeljali oni sami. In besede, ki jim jih je namenil od predaji. "Ti otroci niso nikoli ničesar prosili od mene, samo da sem z njimi." Odnos, ki ga imajo, so zgradili na spoštovanju, zaupanju in prijateljstvu. To je nekaj, kar se enostavno ne da opisati, to je treba videti.

Tretji dogodek je ustanovitev Katrinega sklada, ki je ponovno povezan z nekdanjim predsednikom g. Pahorjem. Od prodaje njegove legendarne Katre smo ustanovili štipendijski Katrin sklad za otroke z rakom. Štipendijski sklad so bile najine sanje kar nekaj let, ampak da bodo postale realnost, si pa nisva upala sanjati. Jeseni bomo vstopili v drugo leto štipendiranja. Vsi otroci, ki so za štipendijo prosili, so jo tudi prejeli. Tukaj izražam zahvalo g. Janezu Kranjcu, ki sklad vodi po pravnih pravilih in navodilih. 

Zato pravim, ti otroci so si upali stopiti v ospredje, izpostaviti svoje zgodbe in prositi za spremembe, kjer so potrebne. Oni pišejo zgodovino, spreminjajo svet na bolje. To so res majhni koraki, ampak vsak korak šteje. 

Z leti smo okoli sebe zbrali ljudi, ki so naša trdna opora, prijatelji, na katere se lahko opremo, kadar potrebujemo nasvet ali samo ramo. Odnosi so vse, kar šteje v življenju, družina, ki je osnovna celica sreče, in iskren odnos do vsega, kar počnemo.

Tukaj najinega dela sploh ne bi bilo, če ne bi starši dovolili, da sva z njihovimi otroki. Neizmerno spoštovanje čutiva do njih, da nama zaupajo otroke. 

7. Z možem Ivom sta zelo povezana. Kako se mu ob vseh obveznostih in vsesplošnem pomanjkanju časa posvetite?
Midva sva partnerja v zakonu in poslu. 24 ur dnevno sva skupaj. Vse težave rešujeva skupaj in vse radosti praznujeva skupaj. Pred dnevi sva praznovala 42 let skupnega bivanja. Pustiva si dihati, dihava isti zrak, ampak vsak s svojim pljuči. Zelo veliko se pogovarjava. Ivo je zelo strpen in miroljuben človek. Konflikti so tuja beseda.

Večkrat imam občutek, da tudi otroci to čutijo. Starejše deklice pravijo, da sva jim vzor, da želijo imeti tudi same tak odnos. Vedno odgovarjava, da je to ljubezen. Zgrajena na spoštovanju in zaupanju. Zakon je popolnoma enostaven, dokler ne začnemo iskati bližnjic, stranskih poti do sreče ni. 

8. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Zagotovo je bil to finančni zlom enega od najinih podjetij. Naenkrat sva ostala samo midva, kako pravijo? V dobrem in slabem. Tista izkušnja nama je dala zelo jasno sporočilo, da samo delo reši problem in čisto vsak problem je rešljiv. 

9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Slaba volja je slaba energija in taka energija slabo vpliva na nas. Kadar pride situacija, ki je ne znam rešiti in vpliva na moje razpoloženje, najprej pomislim, kaj je v moji moči, da to spremenim? Če ne morem, potem ni treba biti slabe volje. Z leti sem se naučila umakniti od ljudi, pri katerih čutim slabe vibracije.

Ne da so slabi ljudje, samo vibracije niso enake mojim. Prepir nikoli ni rešitev, je samo gojišče zamer in novih prepirov. Mogoče sem slabič, ker udarjanje po mizi ni v mojem opisu, ampak moj dušni mir je zame bolj pomemben kot kazanje mišic. Tega sem se naučila od mojega Iva, tudi zato je on moj vitez.

10. Biti ženska je lepo, ker …?
Biti ženska je darilo. Lahko delamo več stvari hkrati, znamo gledati televizijo in hkrati brati knjigo. Obvladamo veščine, ki jih opisujejo knjige kot super dela (smeh). Šalo na stran, biti ženska je lepo. Ženska je simbol planeta Venera. Najina velika strast so potovanja in biti ženska ni enako v vseh kulturah sveta.

Zato moramo biti toliko bolj hvaležni, da smo ženske tukaj. Da lahko izrazimo svoje želje in voljo, da smo slišane, četudi ne vedno 100-odstotno. Da lahko vozimo letala in pristajamo na Luni. Jaz sem zelo rada ženska, predvsem zato, ker moj Ivo v meni vidi svojo ženo. 

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.