Le kateri športni navdušenec ga še ni opazil? Najsi bo to na nogometnem, hokejskem, odbojkarskem ali košarkarskem prvenstvu. Z zelenim pokrivalom in kravato ter sončnimi očali v barvah slovenske zastave ga kamere med množico navijačev vedno najdejo. Strastni navijač, ki je vrhunske slovenske športnike na tekmah spodbujal po vsem svetu in se uspel srečati s samo smetano slovenskega športa, je 51-letni Žalčan Aleksander Javornik, tudi predsednik Kluba navijačev Slovenije.
Je to, da ste najbolj prepoznavni slovenski navijač, nedvoumno povezano s tem, da ste tudi eden večjih slovenskih domoljubov?
Seveda, rad imam slovenske ljudi in slovenski šport ter Slovencem tudi rad pomagam. Malo nas je in zato je treba biti složen. Res pa je, da sem včasih bolj cenjen v tujini kot doma. A ne oziram se na to. Starši so me vzgojili v duhu imej rad vse ljudi in bodi pošten.
Sta vas mama in oče v otroštvu peljala na ogled kakšne tekme?
Seveda. Sem bil pa športnik tudi sam, igral sem namreč v prvi slovenski nogometni ligi. Hvaležen sem za starše, da so mi omogočili, da sem se veliko družil na športnih igriščih, tako na nogometnih kot tudi košarkarskih in teniških. Zaradi športnega udejstvovanja je ostalo manj časa za učenje. Moja mama je bila učiteljica in očitno sem po njej podedoval nadarjenost za šolo; nisem se veliko učil, a vedno dosegal lepe šolske uspehe.
Imate tudi sami otroke? Jih vzamete s seboj na tekme?
Žal nimam svojih otrok. Kakšno tekmo obiščem s sestro in nečaki; kot stric sem jim šport pokazal v lepi luči, nad čimer so vsi navdušeni.
Katere športnike najbolj občudujete (odbojkarje, košarkarje, nogometaše) in kaj je tisto, kar pri njih najbolj cenite?
Navijam prav za vse. Vsi vrhunski športniki so preprosti, odprti, ljubeči, samodisciplinirani, lepo vzgojeni in verjamejo v trdo delo. To jim je omogočilo, da žanjejo uspehe in da so finančno preskrbljeni. Prav je tako, saj so se morali na poti do vrha odreči marsičemu.
Aleksander v družbi slovenskih športnikov:
Imate dovolj dopusta za oglede mnogoštevilnih tekem?
Vidite me samo na prvenstvih. A ne veste, da tudi ogromno časa preživim v službi, saj so potovanja velik strošek. Ne hodim na morje, nimam drugih hobijev in ta denar prihranim za tekme. Res pa je, da mi podjetje, v katerem delam, omogoča, da imam več dopusta. A ure nadoknadim in podjetje z menoj nima izgub. Poleg tega sem zaradi svoje prepoznavnosti k zaslužku podjetja pripomogel tudi sam.
Ste kdaj sešteli stroške teh potovanj?
Če bi jih štel, ne bi nikoli šel. Denar ni merilo, poglavitna sta srce in duša. Navijam zato, ker si želim, da bi Slovenci poželi najlepše uspehe kot zmagovalci. Naj se malce pohvalim: odkar sem se pojavil na tekmah, so ekipni slovenski športi prišli med štiri najboljše. Nekaj k tem uspehom s svojo energijo gotovo doprinesem tudi sam. Vsem športnikom kapo dol! Tako malo nas je, imamo pa tako veliko uspešnih športnikov svetovnega kova, ki delajo velikansko promocijo Sloveniji.
Na katero srečanje s slovenskimi športnimi asi ste najbolj ponosni?
Že deset let navijam v prepoznavni opravi, ki sem jo oblikoval sam, in na samem začetku sem se največ družil s košarkarji, od Gorana Dragića do Luke Dončića, vesel pa sem bil tudi srečanja s hokejistom Anžetom Kopitarjem.
Katera je vaša najbolj "nora" zgodba o tem, kako ste uspeli priti do fotografije s športnikom?
V New Yorku sem se fotografiral z Luko Dončićem. Zavedati se moramo, da običajni smrtniki na parket velikih košarkarskih igrišč v ZDA ne smejo stopiti. Meni pa so dovolili, da sem se sprehodil čez celotno igrišče, kjer so se ogrevali New York Knicksi in Dallas Mavericksi in Luko počakal pred garderobo njegove ekipe. Ameriškim navijačem sem delil avtograme, saj kar niso hoteli verjeti, da sem le običajen človek in ne kak velepomembnež.
Kako se je navijaštvo skozi leta spremenilo?
Včasih smo se s kolegi dobili v lokalu, navijali za lastno ekipo in po tekmi odšli domov. Zdaj pa je navijanje postala širša zadeva: poleg samega navijanja organizirajo koncerte (v Nemčiji smo se na ulici zabavali s Siddharto), zraven pa je obvezen tudi turistični del, ogled mesta in njegovih znamenitosti.
Videli ste že ogromno navijačev iz mnogih držav. Kako ocenjujete energijo, vztrajnost in glasnost slovenskih navijačev v primerjavi z drugimi?
Tu smo nedvomno na prvem mestu. Ponosen sem na to, da sem Slovenec in vedno bom. Združeni mladi navijači so na Euru 2024 ustvarili odlično atmosfero in vse druge navijače potegnili v svoj ritem. Želim si, da bi bilo v prihodnje čim več čim glasnejših navijačev.
Ste opazili kaj, kar vam med navijanjem ni bilo ravno najbolj všeč?
Najdejo se posamezniki, ki pljuvajo čez druge navijače. Za športnike je pomemben vsak glas, zato rad rečem, da je v slogi moč. Ne želim si, da bi se navijači med seboj prepirali, temveč da bi se poenotili in se medsebojno spoštovali. Prav vsak izmed njih je imel s prihodom na tekmo določen strošek oz. je moral prihraniti denar, da si je tekmo lahko ogledal.
Delate v podjetju, ki trži okna in vrata. Vam navijaška energija pomaga tudi pri samem delu?
Pri prodaji mi verjetno pomaga to, da sem prepoznaven. Poudarjam pa, da mi je najbolj pomembno, da s srcem in dušo spodbujam slovenske športnike.
