Gojmir Rudolf Južnič je bil do 16. leta zdrav mladenič, ki je na kolesu preživel tudi po več ur na dan. Nato je na veliko noč 1992 prišlo do prvih večjih težav z zdravjem, ki so se v naslednjih letih še stopnjevale. Osnovna diagnoza: huda bolezen pljuč. Oktobra 1993 je izgubil še vid, ki so mu ga v naslednjih letih zdravniki v tujini uspeli rešiti v 70 odstotkih.
Kljub številnim oviram je pridobival dragocene izkušnje z delom v tujini, na križarki, končal je štiri letnike teologije, mlade in otroke pa več let poučeval angleščino. Pozneje se je ustalil na Trški Gori, v zidanici svojih prednikov, kjer sta s prijateljem v navezavi na vinorodni okoliš organizirala tudi delavnico osebne rasti in ustvarjalnega razmišljanja.
Svojo družino je vselej opisoval z izbranimi besedami. Odraščal je v multikulturnem okolju, doma so govorili samo angleško, v javnosti pa slovensko. Po pokojnem očetu so s starejšima sestrama in mlajšim bratom prejeli slovenske korenine, medtem ko mama izhaja iz Južnoafriške republike.
Septembra 2022 njegovo telo ni bilo več sposobno zagotavljati dovolj kisika, zato je začel prejemati stalno terapijo s kisikom na domu. Ko je zaradi bolezni vse bolj omagoval, je zanj s pomočjo ožje družine in prijateljev požrtvovalno skrbela njegova mama.
Le tri dni po pogovoru, ki ga lahko berete v nadaljevanju, se je njegovo zemeljsko življenje sklenilo. Gospod Gojko, hvala za vaše zadnje pričevanje. Počivajte v miru.
V čem je bila velika noč leta 1992 za vas drugačna, kaj se je takrat dogajalo?
Nenadoma sem začutil ostro bolečino v levem delu prsnega koša, zlasti ob vdihu, mravljinčenje po levi roki in v vratu. Imel sem vse simptome srčnega infarkta, kar bi bilo pri 16-letniku težko verjetno. Kot mlad fant sem zelo rad kolesaril in se ukvarjal z drugimi aktivnostmi v naravi. Hkrati sem bil precej neroden.
Starši so me odpeljali na urgenco v Ljubljano. Po mnenju zdravnikov je bila stvar jasna: fant si je malo nategnil mišico oz. gre za infekt, minilo bo. Oče pa je kot zelo moder mož preprosto rekel: "Kakor vem, je medicina izredno eksaktna znanost, dokažite, da fant simulira." Bil je dolgoletni profesor fiziologije na medicinski fakulteti v Ljubljani, kar je dalo besedam drugačno težo.
Če uporabim prispodobo, se je takrat odprla Pandorina skrinjica nenavadnih medicinskih pojavov, simptomov in diagnoz. Ugotovili so, da sem imel takrat prvič spontani pnevmotoraks, kar pomeni, da se pljučno krilo sesede samo od sebe, pljuča se ne morejo razpreti in posledično je dihanje oteženo. To se mi je nato pojavljalo skoraj redno na tri mesece – zopet avgusta 1992 na desni strani, nato spet novembra.
Naslednje leto se je vse le še stopnjevalo. Zdravniki so dejali, da bodo skušali stanje kirurško pozdraviti. Aprila so me operirali in sem uspešno opravil rehabilitacijo. Pnevmotoraks se mi je avgusta spet ponovil na levi strani, zadeva se ni in ni pozdravila, zato so me ponovno operirali. Po kakih treh mesecih sem nenadoma izgubil še večino svojega vida. Za zaključek tistega leta pa sem si po mladostni neumnosti zvil levi gleženj. Vidite, koliko stvari se lahko zgodi človeku v enem letu.
Ste se kdaj spraševali, zakaj ravno vi?
Zagotovo. Ko človeka takole zadene, je to osrednje vprašanje. Veliko ljudi se v takem primeru sprašuje: zakaj jaz, kaj sem se pa Bogu tako hudo zameril, ali sem res tako slab človek, da sem si to zaslužil? Do prehajanja v drugo skrajnost: če bi bil kakšen Bog, potem bi tole že poštimal. Kakšen je to Bog, da me pusti takole trpeti? Imel sem 16 let, razmišljal sem o drugih stvareh: kako se bom dobro imel, kje bom našel družbo, želel sem videti čim več sveta.
Šel sem na težko pot kreganja z Bogom. Osrednje vprašanje zame je bilo, kakšen smisel sploh ima trpljenje. Če nima nobenega smisla, potem tudi ne vidim smisla, zakaj bi sploh živel. Ko sem si zastavljal številna vprašanja, sem hkrati slišal glas, ki me je spraševal: Ali imaš dobre starše? Imaš streho nad glavo? Prijatelje? Imaš dobro medicinsko terapijo? Moj odgovor na vse je bil pritrdilen.
Bolj ko sem postavljal vprašanja, močnejši je bil glas, ki je od mene terjal odgovore. Ko sem prišel do teh temeljnih spoznanj, ko je bil odgovor na vse izrazit ja, sem spoznal, kako nehvaležen človek sem, kakšen velik egoist sem! Navkljub temu, da sem prejel toliko stvari, še vedno zahtevam. Kdo pa sem jaz, da lahko zahtevam še nekaj, ko pa sem toliko prejel zastonj?! Ko sem to razdelal, je vprašanje o smislu trpljenja zame postalo brezpredmetno. Smisel trpljenja je zgolj in samo v darovanju in v nagovoru, da sem vabljen darovati naprej. Ne zato, da bom nekaj dobil, ampak iz hvaležnosti za vse, kar sem prejel zastonj. Če dajem dobro naprej, se krog ljubezni širi.
Ob tem sem prejel ne samo dar smisla trpljenja, ampak tudi dar osebne vere in dar smisla življenja: v mislih, besedah in dejanjih ljudem deliti ljubezen, dobroto in veselje, kar je temeljni klic vsakega kristjana. Vedno sem poklican, da izrekam zahvalo v danem trenutku, kakor življenje nanese, da znam biti hvaležen in sprejeti pomoč, da imam tako izjemno podporo svoje ožje družine in prijateljev.
Kako ste prešli od razmišljanja o samomoru do življenja v simbiozi oz. sprijaznjenja z vsemi diagnozami?
Dejansko sta samo dve možnosti: ali se človek preda in je zadeva zaključena ali pa zagrize v kislo jabolko, se sooči z vprašanjem o smislu trpljenja in išče toliko časa, dokler ne najde odgovora. Posameznik si mora to zadati kot življenjski izziv, ne glede na to, koliko časa bo trajalo. Tega odgovora ne najdemo v nobeni knjigi.
Velikokrat sem razmišljal, ali ni morda ravno v tem preizkušnja, koliko si dejansko želiš. Če si človek nekaj res dejansko želi, potem bo vztrajal, hrepenel po izviru žive vode, h kateremu se lahko stalno vrača in ob njem napaja. Ko se človek enkrat dokoplje do odgovora, potem je bistvo samo v obnavljanju, utrjevanju in zvestobi.
Kako ste osebno rasli skozi bolezen? Česa vas je bolezen naučila?
Naučil sem se sprejemanja brez nekih klavzul, pogojev in drobnega tiska. Sprejeti tako, kakor mi je bilo pripravljeno, podarjeno z določenim namenom. Prepuščam Drugemu, ki je za to pristojen. V mojem primeru pristojnost leži v Bogu. Moja naloga pa je izvršiti poslanstvo, ki ga je Bog pripravil zame – na način, ki ga je pripravil Bog, ne tako, kot sem si jaz zamislil.
Zdi se, da vam ni težko govoriti o svoji diagnozi? Od kod pogum?
Zastonj si prejel, zastonj si dajal je vabilo, na katero lahko odgovorim: bom poskušal, Marija, pomagaj. Moč vedno izhaja iz križa Jezusa Kristusa, ker je Jezus vso to pot že prehodil in pokazal, da je edina pot, ki vodi do velike noči, veliki petek. V tem vidim revolucijo krščanstva. Samo krščanstvo postavlja v središče trpljenje v kakršnikoli obliki.
Kako osmišljate svoje trpljenje in kaj vas opogumlja v dneh, ko se počutite še posebej slabo?
Ne obremenjujem se več z vprašanjem, kakšno je še moje poslanstvo, ampak samo še z vprašanjem, kaj je na koncu v življenju res pomembno. Naslanjam se na besede apostola Pavla: "Dober boj sem dobojeval, tek dokončal, vero ohranil." Želim si, da bi ohranil vero do konca, do zadnjega diha. To je velik izziv vsakega posameznika. Lažje je biti veren, ko se mize šibijo od dobrot. Težje je ob pomanjkanju.
Soočanje z boleznijo je bolj na duhovnem področju, ne toliko na medicinskem. Imam neverjetno močno duhovno zaledje v brezštevilnih molitvah sester karmeličank, pri katerih je tudi moja sestra. Po njihovi zaslugi in zaradi vseh tistih, ki zame molijo in se odrekajo, prejemam izredno milost. Tukaj spet pridemo do hvaležnosti in kakšno pravico imam še jamrati, ko me pa toliko ljudi podpira in pomaga nositi križ, ki mi ga je Bog zaupal.
Živite v neposredni bližini cerkve na Trški Gori, posvečene Mariji. Kako čutite njeno navzočnost?
To je najbližja in najboljša soseda. (nasmeh) Z Marijo je naša družina posebej povezana od samega začetka. Leta 1969 je moj oče prišel sem na Trško Goro in se Mariji potožil, da je že toliko star, pa še vedno sam. Bil je že v svojih 50. Malo zatem je bil povabljen na kongres v Porto na Portugalskem. Na poti se je ustavil tudi v Marijinem svetišču v Fatimi. Ko se je naslednji dan prijavil na kongres, je prvič videl mojo mamo in vedel je, da jo Marija pošilja na njegovo življenjsko pot. V naslednjih dneh jo je kmalu ogovoril in ji dejal: "Mislim, da bi morala midva skupaj hoditi skozi življenje." To je bil stavek, s katerim je moj oče zaprosil mojo mamo za roko, pri tem vprašanju vztrajal in čakal. Sadovi so vidni po nas potomcih in vseh, ki se ju je njuna zgodba dotaknila. Vsi otroci imamo po dve imeni, ena od sester nosi drugo ime Marija.
Vas je strah zemeljskega slovesa? Kako se "pripravljate" na ta dan? Se vam zdi, da boste kaj obžalovali?
Ob tem se naslanjam na misel: Ali ni strah povezan s kaznijo, da sem nekaj napak storil in da se zaradi tega bojim smrti? Lahko me je strah, če sem kaj storil narobe. In če sem, me Bog stalno vabi k spreobrnjenju, k prošnji za odpuščanje in da popravim, kar še lahko. Če me vprašate, se smrti ne bojim. Nastopajo mirnost, predanost in prošnja, da vero ohranim.
Z drugimi skušam biti še posebej povezan v molitvi. Kogar še osebno srečam, ga povabim, da kaj zmoliva na način, ki je njemu blizu. S tem krepiva tako duhovni kot človeški odnos. Skupaj v bolečini, ki jo vsak doživlja s svoje strani, zorimo, se bogatimo, rastemo. In na koncu ne bodo ostali samo spomini, ampak lahko taka oblika zbliževanja obrodi tudi kakšen dober sad.
O obžalovanju niti ne razmišljam. Če bi lahko še enkrat prehodil svojo življenjsko pot, bi jo mogoče z večjo umirjenostjo, ki pa mislim, da jo človek dobiva z leti. Življenje je namreč tek na dolge proge, maraton, ki ga ne moreš preteči s pretiranim zagonom na začetku, ampak s počasnim vztrajanjem.
