Kako se je sv. Anton izkazal za neverjetnega prijatelja

Sv. Anton Padovanski je eden mojih najljubših svetnikov, ki mi je v življenju že večkrat priskočil na pomoč.

Ker sem precej raztresena in pozabljiva oseba, sva s sv. Antonom že od vsega začetka velika prijatelja, saj priljubljeni svetnik velja za priprošnjika pri iskanju izgubljenih stvari. Vedno mi priskoči na pomoč, neka priložnost pa je bila še posebej nepozabna.

Pred približno 15 leti sem imela kot študentka priložnost, da sem v okviru študijskega programa v tujini en semester preživela v Londonu. Tamkajšnje študentsko naselje je bilo čudovito; živeti in študirati v angleški prestolnici se mi je zdelo naravnost čarobno.

Čeprav teoretično gledano vsi govorimo angleško, so me navdušile malenkosti, zaradi katerih je bilo življenje v Londonu nekoliko drugačno. Rada sem se vozila s podzemno železnico, obiskovala muzeje in zgodovinske znamenitosti ter razvila neomajno ljubezen do popoldanskega čaja, sladkih kolačkov in drugih dobrot. Domov sem prinesla tudi trajno obsedenost z britansko književnostjo, ki pa sem jo imela že pred odhodom.

Med spomladanskimi počitnicami sem s skupino prijateljev načrtovala potovanje v več drugih evropskih držav in moje težave so se začele med koncem tedna v Berlinu.

Ko smo se po celodnevnem ogledu Berlina vračali v naš hostel, sem bila že nekoliko utrujena in sem na vlaku pozabila torbico. Na sedež poleg sebe sem odložila torbico in nakupovalno vrečko z nekaj spominki; in ko smo na naši postaji hiteli z vlaka, sem pomotoma zgrabila samo nakupovalno vrečko, torbico pa pustila na sedežu.

Svojo torbico, v kateri sem imela potni list, denarnico, iPod, gotovino, kartice, vse osebne dokumente in vsa mogoča plačilna sredstva.

Napake sem se zavedela, ko smo zapustili postajo podzemne železnice, in v hudi stiski sem stekla nazaj na peron. Vlak je že odpeljal. Za pomoč sem prosila postajnega uslužbenca, vendar mi je hitro postalo jasno, da se nikakor ne morem vrniti v isti vagon.

Mislim, da še nikoli v življenju nisem bila tako prestrašena in razburjena. Naslednji dan bi morali odleteti iz Nemčije in preplavila sta me skrb in strah, kaj se bo zgodilo.

Nobenega upanja nisem imela, da bom še kdaj videla svojo torbico. Kako naj zapustim državo brez potnega lista ali kakršnegakoli drugega osebnega dokumenta? Ali bom za nedoločen čas obtičala v Berlinu? Kako pa naj ostanem tam, brez možnosti, da plačujem za hrano, bivališče ali karkoli drugega?

Ko sem se v celoti zavedela resnosti svojega položaja, sem izbruhnila v jok. Leta pred tem pripetljajem sem prebrala stavek, ki je postal eden mojih najljubših navedkov: "Najkrajša razdalja med težavo in rešitvijo je razdalja med tvojimi koleni in tlemi," naj bi nekoč zapisal Charles Stanley. Zdelo se je, da za mojo težavo ni rešitve, vendar sem kljub temu pokleknila, kar tam, na železniški postaji, in Boga prosila za pomoč.

"Prosim te, Bog, pomagaj mi. Sploh ne vem, kaj naj storim," sem premišljevala. "Sv. Anton, vedno si bil moj prijatelj. Prosim te, pomagaj mi najti torbico in vse moje stvari."

Vrnila sem se v hostel in verjetno ni treba posebej poudarjati, da sem preživela neprespano noč, v globokem premišljevanju, kaj naj storim …

Naslednji dan se je o moji težavi govorilo po vsem hostlu in prijazen mladenič, ki je prav tako bival tam, mi je ponudil pomoč. Povedal mi je, kako je njegov prijatelj pred kratkim na podoben način izgubil denarnico, in najditelj jo je oddal na najbližji policijski postaji.

"Stavim, da je tvoja torbica na policiji," mi je zagotovil.

Bila je nedelja zjutraj, zato sem se pred odprtjem policijske postaje odpravila k maši v berlinsko stolnico sv. Hedvike, kjer sem prižgala svečo in goreče molila. "Sv. Anton, prosim te, pomagaj mi," sem ponovila. "Obljubim, da ti bom hvaležna do konca življenja, in če mi bo Bog nekega dne naklonil sina, ga bom poimenovala po tebi."

Novi prijatelj me je takoj po odprtju odpeljal na policijsko postajo, da bi vložila prijavo, in me prijazno povabil na zajtrk. Še kar nekaj časa sem se v šali spraševala, ali je bil to morda moj angel varuh "pod krinko".

Kakšno uro ali dve po tem, ko sem vložila prijavo, sem prejela telefonski klic z berlinske policije. Dejansko: neki usmiljeni samarijan je našel mojo torbico in jo izročil policiji. Pripeljali so jo v hostel in bila sem presrečna, ko sem ugotovila, da je bila vsebina povsem nedotaknjena.

Bila sem resnično navdušena nad iskrenostjo in poštenostjo Berlinčanov, ki so našli mojo torbico. Kolikor sem lahko razbrala iz poročila nemške policije, jo je na postajo prinesel moški po imenu Otto, in že vsa ta leta molim zanj v iskreni hvaležnosti.

Na koncu sem brez težav ujela popoldanski let in naše potovanje se je do konca nadaljevalo brez neljubih dogodkov.

Smešna plat te zgodbe je, kako hitro se je novica o mojih doživetjih razširila po skupnosti študentov v tujini: moja mama je že naslednji dan v živilski trgovini v bližini svojega doma v predmestju Chicaga slišala dve ženski, ki sta se pogovarjali o tem! Izkazalo se je, da je bila ena izmed njiju mama drugega študenta v mojem programu. Moji mami se je vse skupaj zdelo zabavno, meni pa je bilo neskončno nerodno!

Nikoli nisem pozabila svoje obljube sv. Antonu in leta pozneje, ko mi je Bog namenil sina, sem mu iz hvaležnosti kot drugo ime izbrala Anton. Zelo prikladno je, da je Anton tudi drugo ime mojega moža, tako da je sin poimenovan tako po očetu kot po svetniku. Poroka z moškim po imenu Anton se mi je vedno zdela več kot zgolj naključje.

O tej zgodbi po vseh teh letih še vedno nekoliko težko pišem: takrat sem bila resnično prestrašena in vznemirjena, pozneje pa tudi osramočena! Še danes na potovanjih nosim le torbice, ki se tesno prilegajo telesu, recimo takšne, ki jih obesim čez ramo ali nahrbtnike. Toda s časom in z vedno večjo oddaljenostjo od dogodka sem ugotovila, da bistvo zgodbe sploh ni moja napaka zaradi pozabljivosti.

Bistvo zgodbe je sv. Anton in najino prijateljstvo. To je srž vsega. Svetniki so naši veliki bratje in sestre v nebesih in večno bom hvaležna, da imam na svoji strani tako ustrežljivega priprošnjika!

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.