Poletne počitnice so v polnem teku, z njimi pa tudi oratoriji. Zato smo se z Nikolajem Horvatom, študentom pedagogike in teologije, pogovarjali o poslanstvu in vlogi animatorja, pa tudi mladih nasploh.
Nikolaj prihaja iz Prekmurja in je, kot pravi sam, zaveden Prekmurec ter zelo spoštuje svoje korenine, jezik, tuje mu ni niti besedno izražanje, saj piše pesmi in si želi nekoč izdati svojo knjigo. Predvsem pa si po vzoru Janeza Boska mlade prizadeva voditi in usmerjati k Bogu.
Veliko let ste že oratorijski animator. Kaj vas je navdihnilo in vas navdihuje za delo z mladimi?
Že kot otrok sem zelo rad obiskoval oratorij. Zmeraj smo se imeli lepo, animatorji pa še lepše. Zato sem se v devetem razredu odločil postati animator, da bi lahko doživel to izkušnjo.
Pri otrocih me najbolj navdihuje sproščenost. V primerjavi z odraslimi so bolj sproščeni; odrasli postanejo preobremenjeni z vsakodnevnimi obveznostmi in so velikokrat tudi žalostni ter ne kažejo več prave volje do življenja – velikokrat le preživijo, ne pa tudi živijo.
Otroci niso omejeni z nalogami, ki jih čakajo (seveda jih večina ni ljubiteljev šole ali domačih nalog, nimajo pa resnejših, odraslih skrbi). Otroci trud vzgojiteljskega ali učiteljskega poklica povrnejo z veseljem – napredka sicer vedno ne vidimo, saj ga vselej ne pokažejo, ti pa vedno vrnejo z nasmeškom ali veseljem nad tem, kar zmorejo narediti.
Nekoč mi je ravnateljica v vrtcu dejala, da lahko uživamo v otroškem veselju in nasmeških, ampak jih moramo vrniti Jezusu – vse namreč prihaja od Boga. V tem poklicu in delu lahko izkoristim svoje talente in jih darujem otrokom ter drugim. Naši talenti bi se sicer sebično izgubili, če bi vse to, kar prejmemo, obdržali le zase.
Čeprav sem rad med ljudmi in z ljudmi, mi pa vendarle občasno prija tudi kak trenutek samote, da si odpočijem in posvetim čas premišljevanju. Mladi lahko veliko odnesejo od nas; odraslih več ne moremo vzgajati, njih pa še lahko.
Pomembno je, da jih vzgajamo ne le s pravili in kaznimi, temveč da jim dejansko pokažemo, katera pot jim bo prinesla dolgotrajno zadovoljstvo, tudi če imajo v nekem trenutku željo po hipnem užitku. Zelo radi posnemajo starejše, zato moramo dajati dobre zglede. Otroci so zelo iskreni in se ponavadi ne ukvarjajo z odraslimi skrbmi ter predsodki; zato so dober vzor tudi nam.
Tudi glede vpliva tehnologije nisem pesimist. Čas epidemije je sicer prinesel ogromno sprememb in so zato otroci tehnološko bolj osveščeni in "na tekočem" kot starejše generacije; glede poznavanja in uporabe tehnologije so res v prednosti.
Glede odnosov pa so prikrajšani, saj se v resnični družbi (denimo na igrišču) ne znajo pogovarjati in igrati – hitreje se dolgočasijo. Zelo slabo tudi berejo, čeprav so v stiku z branjem zaradi vsakodnevne uporabe spleta. S tem trpi tudi kritično mišljenje, saj zelo hitro sledijo množici – to je sicer težava tudi za odrasle, saj mnogokrat sledimo mnenju množice.
Katere so po vašem mnenju najpomembnejše lastnosti, ki jih mora v sodobnem času izkazovati dober animator?
Kar pogrešam pri animatorjih, pa tudi pri ostalih pedagoških delavcih, je več zaupanja, da se bo vse uredilo, kot je prav; glede tega skušam biti optimist. Bog v vsakem primeru pazi na nas – če gre kaj narobe, On vedno uredi situacijo, dal nam pa je tudi razum, da stvari rešimo sami. Vsega ne moremo imeti vedno pod nadzorom. Prav tako pogrešam tudi več pristnosti in osebnega stika med ljudmi – zdi se mi, da se veliko ljudi pretvarja.
Ko imamo priložnost biti z mladimi, je pomembno, da smo, kar smo. Še vedno se moramo truditi biti boljši, ampak vsega ne moremo naenkrat spremeniti. Prav tako ni dobro biti preveč ukazovalen in pametovati drugim. Predvsem pa moramo biti iskreni do sebe in drugih ter živeti to, kar govorimo. Osebno se mi zdi zelo pomembno, da me otroci tudi med letom vidijo pri maši.
Že sama beseda "animator" pomeni navduševalec – navduševalec nad življenjem, za veselje in za odnos z Bogom. Če živiš z Bogom in je Jezus del tvojega življenja, sreča in veselje v življenju prideta sama po sebi. Podobno je tudi pri svetem zakonu – če zakonca želita biti resnično srečna, morata v svoj odnos povabiti še tretjo osebo: Boga.
Včasih sem razočaran, ko vidim, da mlade k animatorstvu ženejo drugi interesi kot osebna vera, ki bi jo želeli predati drugim mladim, potem pa se spomnim na začetke Don Boska: zbiral je mlade in jim želel ponuditi spodbudno, verno okolje za učenje. V prvi vrsti je oratorij namenjen izgradnji in krepitvi animatorjev za vero in življenje – otroci zgolj uživajo te sadove.
Veliko mladih pristopi k animatorjem zaradi prijetne družbe, ki ni toliko napadalna in izključujoča. Na enem izmed oratorijev sem tudi sovoditelj in opazil sem, kako se pri mladih animatorjih zrcali vera; nekateri radi hodijo k maši, drugi ne; eni radi molijo, drugi ne. Na koncu pa so dobrodošli vsi; tudi če so še mladi iskalci in nimajo zrele osebne vere, je zanje nujno biti v spodbudnem okolju.
Paziti pa je treba, da na otroke ne bi prenašali izkušenj, ki niso skladne s krščanskimi vrednotami. Zato je tudi večja odgovornost starejših animatorjev – voditeljev, da usmerjajo mlajše in nanje ne valijo krivde. Na oratoriju se opazi, kdo izvira iz sebe, kdo pa izhaja tudi iz zaupanja v Boga. Slednji ostajajo mirni tudi v težkih situacijah in ne zaženejo preplaha v skupini. Vsi si želimo biti sprejeti in animatorska skupina je več kot odlična priložnost za to.
Se spomnite trenutka na katerem od oratorijev, ko se vas je Božja navzočnost še posebej dotaknila?
Včasih sem se malce slabo pripravil na kateheze, delavnice ali vodenje molitev, na koncu pa je vedno izpadlo dobro: ali je Bog nepričakovano poslal kakšno osebo, ki mi je priskočila na pomoč, ali sem se znašel sam in dobil nenaden navdih, ali pa smo se tudi po kakšni spodleteli situaciji skupaj nasmejali. Gospodovo bližino čutim tudi v težkih ali negotovih trenutkih.
Če hočemo ljudem pokazati, da zaupamo v Boga in v navzočnost Svetega Duha v nas, ni smiselno, da se po nepotrebnem obremenjujemo. Pomirjujoča molitev v trenutkih, ko bi najraje kaj odpovedal, najbolj pomaga. Edina resnična svoboda v življenju je v tem, kar se odločimo povedati.
Naše misli sicer vplivajo na nas, za besede pa smo odgovorni; če nas kaj prizadene ali boli, pa se o tem odločimo spregovoriti, ker se ne želimo več mučiti, se za to zavestno odločimo. Na oratoriju pri izboru besed vedno čutim Božje delovanje – zgodi se neka misel, neki navdih, narediš povezavo ali metaforo in to se otrok zares dotakne.
Tako jim lahko dobro pojasniš tudi cerkveni nauk – kot nekaj, kar jim bo pomagalo bolj polno živeti in ne kot skupek omejitev ali prepovedi. Pri tem je pa zelo pomembna hvaležnost. Pomembno je, da smo Bogu hvaležni že za majhne stvari – že za to, da se zjutraj prebudimo, da slišimo, dihamo. Vsak ima nekaj posebnega in neponovljivega – tudi zato smo lahko hvaležni. Razen greha je v Božjih očeh vse dobro, tudi če mi nekaj doživljamo kot slabo.
"Bog lahko iz vsake situacije naredi najboljše, le če mu damo priložnost in mu zaupamo."
Tudi besedna umetnost vam ni tuja. Lahko poveste kaj o vašem literarnem ustvarjanju? Kaj vam pomenita kultura in jezik?
Zase pravim, da je moja materinščina prekmursko narečje. Sicer pa se imam za zelo zavednega Slovenca, a se je v moji družini narečni vpliv zelo poznal, saj se moja mama sporazumeva v prekmurščini; tako mi je knjižna slovenščina dejansko bila prvi tuji jezik. Slovenščina je izredno bogat jezik, še posebej rad imam dvojino, zlasti v prekmurskem narečju. Spoštujem tujce, ki se naučijo slovenščine.
Jezik in beseda mi pomenita zelo veliko – navsezadnje je Bog ustvarjal svet ravno z besedo. Tudi neverbalno sporazumevanje je zelo pomenljivo; jezik je orodje, s katerim vstopamo v odnos s svetom. Čudovite so besede, ki niso prevedljive iz določenih jezikov, saj postanejo tipična značilnost neke kulture ne v smislu superiornosti ali omejevanja, temveč v smislu občutka vrednosti vsakega jezika.
Dandanes angleščina na svojem skoraj vojaškem pohodu tepta vse druge jezike, zaradi česar se ta vrednost nekoliko izgublja. Cenim promocijo slovenske literature med mladimi – še posebej na kakšnih knjižničnih dogodkih.
Zadnje leto nisem več toliko literarno aktiven, morda nastane še kakšna pesem ob kakšnem burnem dnevu za sprostitev. Resneje sem začel pisati v prvem letniku srednje šole, se pa spomnim pesmi o pingvinih, ki sem jo napisal v tretjem razredu osnovne šole – ko sem videl, da lahko svoje doživljanje podeliš z drugo osebo na papirju, se mi je to zdelo veliko vredno.
Kakovost je pomembnejša od kvantitete in vsak bralec si lahko razloži delo po svoje – opazi tudi tisto, česar ti nisi zaznal. Zbirke še nimam, objavljene pesmi in kakšno kratko zgodbo pa sem objavil v literarno-jezikoslovni reviji Liter jezika. Leta 2019 sem zmagal na literarnem natečaju Energheia. Zanimivo se mi zdi, kako neizčrpna je tema ljubezni – nikoli se ne konča in jo je možno izraziti na mnoge kreativne načine, recimo z metaforami, s simboli. Besede so kot odtisi, ki jih pustimo v svetu.
Cerkev se zadnje čase zelo trudi, da bi se približala mladim. Kaj menite, da je pomembno pri teh prizadevanjih? Ali moramo pri čem biti še posebej pazljivi?
Če gledamo na Cerkev kot na Kristusovo nevesto in konkretno Božje kraljestvo, dejavno na Zemlji, se mi zdi, da mora delovati kot mama. Mami otroka ni treba navdušiti, očarati in pritegniti z raznimi atrakcijami. Mama otroka posluša, objame, nudi oporo in mu svetuje. Jasno mu pove, kaj mu bo škodilo in ga odvrnilo od sreče.
Mladi v življenju potrebujejo trdnost in ne fluidnosti. Jezus Kristus ni spekter, ampak enostavno je. Zelo težko mi je, ko srečujem predsodke glede Cerkve, ko pa je še vedno veliko dobrih duhovnikov in ljudi. Mislim, da bi Cerkev lahko odražala sliko trdnosti in truda, da smo vedno boljši in vedno bližje Bogu.
Cerkev ima fenomenalno sporočilo odrešenja, ki ga nima nobena druga stvar; problem pa je, da mi kot ljudje to sporočilo pogosto napačno razlagamo in predstavljamo. Pretirana in prehitra modernizacija nikoli ni najboljša, saj se moramo na spremembe konstruktivno in počasi prilagajati.
So pa seveda spremembe v Cerkvi dobre in nujne, saj je živa struktura. Cerkev je skozi zgodovino od Boga prejela veliko milosti, ki so zajete tudi v tradiciji, zaradi katere je obstala. Če bi se samo prilagajali duhu časa, Cerkev ne bi obstala. Primerno obnašanje in drža med bogoslužjem odražata predvsem nas in naš odnos do Boga, Bogu samemu ničesar ne dodata – pomembni sta za nas.
Želim si, da bi znali pokazati, da smo veseli, ker smo kristjani. Jezus je razlog našega veselja. Najpomembnejše stvari so preproste in precej težke, saj zahtevajo disciplino, žrtev, odgovornost in predanost. To pa danes ni več najbolj priljubljeno. Za Božje kraljestvo na Zemlji se najbolje trudimo, če živimo Kristusovo največjo zapoved: da ljubimo svoje bližnje in Boga kakor samega sebe ter molimo drug za drugega.
