Tobija Antolič je dijak ekonomske gimnazije, ki rad igra rokomet, se ukvarja z glasbo in video vsebinami. Rad se igra z mlajšim bratcem in odkriva Sveto pismo. Poleg tega je tudi prostovoljec v domači župniji.
1. Kaj počneš kot prostovoljec?
Kot prostovoljec sodelujem v župniji Grosuplje na več področjih. Sem zavzet animator, ki ogromno svojega časa vlaga v organizacijo oratorija in pripravo mlajših animatorjev, s katerimi se skozi leto pripravljamo na grosupeljski oratorij. V župniji sodelujem tudi kot skavt, kitarist in snemalec.
2. Kaj te je spodbudilo k prostovoljstvu?
Kot prvo zagotovo moja mami, ki je že sama, medtem ko je bila noseča z nama s sestro dvojčico, vodila oziroma usmerjala oratorij v naši župniji, tako da nam je bila vsem, tudi mojim sestram in bratom, dober zgled tega, da svoj prosti čas nameni za otroke, za ljudi, za župnijo.
Kot otrok sem bil vključen v vse te dejavnosti, s prijatelji smo se odločili, da bomo vse dobro, kar smo prejeli, vrnili in tudi sami postali prostovoljci, kjer smo se tudi bolj povezali. Velik del tega, da sem danes prostovoljec, so tudi naši duhovniki, ki so nas pri tem podpirali.
3. Kako te čas, preživet tam, izpolnjuje?
Definitivno mi ta čas daje ogromno življenjskih izkušenj, učim se organizacije, sodelovanja v skupini, socialnih veščin, raste pa tudi moja vera. Zaradi vseh teh dejavnosti sem vedno rad obiskoval sveto mašo in poglabljal svojo vero. Na vsakem oratoriju me vedno znova gane in izpopolnjuje prijaznost in nedolžnost veselih otrok, ki so mi zgled iskrenosti in mi vsak dan kažejo pot veselega kristjana.
Prostosrčni
Radi bi razširili mnenje, da je prostovoljstvo nekaj lepega in zelo vrednega in hkrati dokazali, da veliko mladih dela še kaj več kot to, da prosti čas preživljajo na telefonih ali računalnikih, kot radi hitro sklepamo, ko pogovor nanese na današnjo mladino.
Poznate mladega prostovoljca ali prostovoljko, ki bi ga ali jo lahko predstavili v tej rubriki? Predloge zbiramo na e-naslovu: katarina.berden@aleteia.org. Veseli bomo vaših idej!
4. Kakšne odzive doživljaš ob svojem prostovoljnem delu?
Najbolj pomemben se mi zdi odziv, ki ga dobim od Boga, saj res čutim, da me prek prostovoljstva vodi Božja roka, kar mi zmeraj odžene skrbi, da hodim po napačni poti, zaradi česar mi je veliko lažje.
Odzivi drugih so večinoma pozitivni, zelo veliko dobrih odzivov in zahval prejmemo od otrok, staršev, ljudi, s katerimi sodelujemo.
So pa kdaj tudi kaki negativni odzivi, morda ste že slišali za tisto šalo: "Sem katoličan in seveda ne znam reči ne," zato me doma velikokrat uščipnejo, prijazno opozorijo, naj malo več časa namenim šoli, družini in sebi.
5. Na koga ali kaj si najbolj ponosen? In zakaj.
Težko je reči, na koga sem najbolj ponosen, me pa vsak dan navda z veseljem, ko vidim, kakšno moč ima lahko skupina ljudi, ki prostovoljno oznanja Boga, veliko animatorjev prihaja iz najrazličnejših socialnih okolij in tudi iz družin, ki prej niso hodile k maši.
Zato sem zelo ponosen na našo skupino animatorjev, ki vsakega posameznika toplo sprejme, tudi mene so lepo sprejeli. Vse to je plod dela prejšnjih duhovnikov, nekdanjih animatorjev, staršev in seveda tudi vseh župljanov, ki že vsa leta na vse možne načine podpirajo in z odprtimi rokami pozdravljajo naše delo.
6. Lahko deliš kakšno smešno ali ganljivo anekdoto?
Pred dvema letoma smo imeli na oratoriju vodne igre pred gasilskim domom. Jaz sem imel postajo pred garažnimi vrati gasilskega doma. Kar naenkrat so se začela vrata garaže odpirati in zagledal sem gasilski tovornjak s prižganimi lučkami, ki je začel voziti iz garaže. Zadnji trenutek sem uspel umakniti otroke, pozabil pa sem, da je na tleh moj telefon. Lahko sem samo še opazoval, kako je tovornjak zapeljal čez.
7. Zakaj bi k temu povabil tudi druge?
Vse druge mlade bi povabil k prostovoljstvu, ker se mi zdi, da je to zelo plemenita pot, pri kateri ne moreš zgrešiti, če stopiš nanjo. Ogromno tudi prejmeš ter ugotoviš, da smisel življenja ni to, kar dobiš, ampak to, kar daš, in če tega ne daješ sam, je to še toliko lepše.
Je pa to tudi neka neprecenljiva izkušnja za življenje, saj se ogromno naučiš, prejmeš veliko kompetenc, ki pridejo prav v vsaki življenjski situaciji. Oratorij je zame in verjetno tudi za vse druge animatorje teden, ko je na tvojem obrazu ves dan nasmeh.
