Ponavadi ga ne vidite. Ostaja v ozadju, ker v ospredje postavlja druge – portretirance. Tudi v člankih na Aleteii lahko občudujete fotografije s Sportide, njegove agencije. Danes pa ga lahko spoznate podrobneje in bolj osebno. V Moških skrivnostih gostuje fotograf s 25-letno kilometrino – Vid Ponikvar.
Služba, žena, otroci, čas zase … Kako krmariš med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Po naravi sem človek, ki uživa v tem, da se mu veliko dogaja, da je vedno nekaj. In v današnjih časih se tega res ni bati. Pravzaprav je šlo že v skrajnost, ko samo še delamo, postali smo roboti, ki samo še izpolnjujejo neke obveznosti, časa zase pa ne najdejo.
Že samo hobiji otrok nam vzamejo veliko časa in bili so dnevi, ko sva se z ženo samo še pogovarjala, komu bo uspelo koga kam peljati, da smo lahko izpeljali vse dolžnosti dneva. Ja, včasih si rečeš: tole še zdržimo, saj bo bolje, ampak na ta bolje se kdaj tudi čaka in čaka. Če pogledam malo nazaj, je služba pri meni terjala kar precejšen davek, danes bi rekel, da verjetno prevelik.
Šele zdaj vidim, da me je medij, s katerim sem največ sodeloval, izkoriščal do konca, nagrajeval pa slabo. Kot športni fotograf praktično nisem imel prostih vikendov, še letni dopust je bil pogosto bolj kratek, tega pa na koncu nihče ne ceni. Otroci so kar naenkrat odrasli, ukvarjanja z njimi je veliko manj in kot oče si vesel vsakega razgovora z njimi, vesel, da jim še vedno nekaj pomeniš in nisi čisto zavozil z vzgojo.
Kako razvajaš svojo ženo?
Glede na to, da že kar nekaj časa prenavljamo hišo, ki je zdaj na srečo v zaključni fazi, so finance usmerjene "v cegle", tako da za neka strašna razvajanja v toplicah, kupovanja daril ipd. ni ne časa ne denarja. Ja, rože za kakšno posebno priložnost, to že, a pravo razvajanje ženske je to, da jo poslušaš, objameš, poljubiš, se kljub naglici ustaviš in sta malo skupaj. Ali pa narediš neko stvar, ki ji nekaj pomeni. Morda je to samo skupni večerni sprehod ali pa kakšno bolj moško opravilo, kot je npr. čiščenje filtra pralnega stroja ali pa sestavljanje omare. Saj veste, narediti moraš tisto, po čemer bo imela iskrico v očeh.
Za klene fante in gospode
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegaš, rušiš?
Nikoli se nisem imel za stereotipnega moškega, pa verjetno v marsikaterem pogledu kar sem. Zagotovo pa nisem moški, ki bi v roke prijel pivo, se ulegel na kavč in gledal nogometno tekmo. Pravzaprav športa po televiziji sploh ne gledam, ga imam v živo čisto dovolj.
Pogledam pa športna poročila, da sem na tekočem zaradi službe. Ko sva že pri mitih: omenim lahko še enega, da moški nikoli ne bomo razumeli žensk. No, sam se z njimi rad pogovarjam že od malega in pogosto se mi zdi, da se odlično razumemo, ampak, da, so trenutki, ko zelo podvomim o tej trditvi.
Fotograf si že desetletja. Kako si v tem našel svoje poslanstvo? Kaj te pri tem delu najbolj izpolnjuje?
Res sem rad fotograf, pa sem začel pred 25 leti. Že prej sem imel željo, a ni bilo financ. Fotografija je precej drag hobi. Ko sem vendarle privarčeval in kupil osnovno opremo, pa se je sprožilo valjenje kepe, ki ji ni konca. Od fotografiranja nekajkrat mesečno, takrat še na film, do današnjega vsakodnevnega pritiskanja na prožilec, ko v enem dnevu naredim tudi več kot 10.000 posnetkov.
In moram reči, da se ne naveličam. Vedno znova odkrivam v tem nove in nove izzive, športni fotografiji sem dodal še fotografiranje dogodkov in portretov, že vsaka zvrst sama po sebi pa je zelo zahtevna, tako da se mora človek učiti praktično vsak dan, da ne ostane zadaj. Hkrati je razvoj tehnologije neverjeten in neprestano razmišljam, kako lahko nekaj naredim bolje oz. hitreje ter najbolje izkoristim opremo, ki jo imam na voljo.
V zadnjih letih sem fotografskim izzivom dodal še podjetništvo, saj vodenje fotografske agencije, za katero dela več fotografov in imamo opravka s številnimi strankami, ni ravno enostavno. A jaz sem tak, da v nečem, kar ni enostavno, uživam, saj mi to predstavlja večji izziv.
In ko sva že pri mojih začetkih – začel sem z objavo fotografij v Ognjišču in Družini, katerima bom za vedno hvaležen, da sta me podprla na mojih začetkih, ko je bila kakovost fotografij precej precej pod nivojem današnjih. Brez teh dveh medijev verjetno danes ne bi bil, kjer sem.
Kateri je tvoj najljubši konjiček in zakaj?
Že v osnovni šoli sem imel po devet obšolskih dejavnosti vsako leto in tudi danes jih imam kar nekaj, žal pa ni dovolj časa zanje. No, če odštejem službo, ki mi je praktično hobi in v njej zelo uživam, bi izpostavil potapljanje na dah in tudi z jeklenko. Že pred časom sem se začel potapljati, in čeprav se vode kar malo bojim, me hkrati neverjetno pomirja. Ko se potopim v drug element, se svet zame ustavi, ostane samo še mirnost, spokojnost in čutim, kot da je voda del mene, da sem se vrnil nazaj, od koder sem prišel.
"Očetovstvo me izpolnjuje, ker …?"
Očetovstvo je zame najlepša izkušnja, ki jo lahko ima moški, pa čeprav je vsak otrok popolnoma drugačen. Pravzaprav je ravno to tisto, kar naredi vse skupaj še bolj zanimivo, saj se moraš neprestano učiti, kaj pri nekom deluje in kaj ne.
Definitivno pa otrok prinese v življenje popolnoma novo dimenzijo bivanja, ko moraš postati odgovoren in skrbeti za novo bitje, ki ti to tvojo ljubezen vrača na res lep način. In ko so starejši, lahko odnos spremeniš že v bolj prijateljskega, saj po puberteti le sprevidijo, da pa oče tudi nekaj ve in ni pomembna samo njegova denarnica.
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta ti dala najbolj misliti?
Prav gotovo smrt očeta pred nekaj leti, ker sem bil z njim precej povezan, sam pa je bil pri svojih letih še zelo v kondiciji, močan in poln energije. Res si nisem niti v nočni mori mislil, da ga tako hitro ne bo več, in v takih primerih človek vidi, kako smo kljub vsej tehnologiji in znanju minljivi, za nami pa bo ostala samo še ljubezen naših ljubljenih.
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolniš?
Že moje delo samo vsebuje tudi pobege v naravo in opazovanje njenih lepot, kar me vedno znova osupne in da vedeti, da smo mi samo njeni gostje, ki jo moramo spoštovati in ceniti ter črpati iz nje energijo, ki nam jo daje. Tako zelo rad sem ob morju, da poslušam njegovo valovanje, ali pa v hribih, da občudujem razglede, ki nam jih nudi višina. Tudi sam sprehod po gozdu je lahko zelo napolnjujoč, enako pa tudi samo sedenje na domači terasi ali iskanje razgledov na potovanju. Ni treba iti daleč, da se duhovno napojimo.
Zadnje tedne si preživel v Nemčiji na evropskem prvenstvu. Po katerih vrlinah, ki jih ima slovenska nogometna reprezentanca, bi se lahko zgledovali vsi?
Poznam že veliko slovenskih športnikov in težko rečem, da ima nogometna reprezentanca več vrlin kot preostali naši športniki. In prav zato rad delam z vsemi športniki, ker se vsi trudijo do konca, se borijo in "mečejo na glavo" za svoj oz. skupni uspeh. Kljub slavi (in denarju) pa jih večina ostane prizemljena, to so še vedno naši sosedje, še vedno radi pomagajo svoji skupnosti, če ne med kariero, pa po njej.
Vidove fotografije s tekme z Anglijo:
A nogomet je le šport številka ena in naši nogometaši so letos naredili lep zgodovinski uspeh. Po porazu proti Portugalski v osmini finala so bili zelo razočarani, a to je normalno za nekoga, ki je bil tako blizu še večjemu uspehu. Za to tekmo lahko mirno rečem, da si jo bom zapomnil za celo življenje, saj je imela vse značilnosti pravega trilerja.
Igralci so večino popolnoma presenetili, saj je marsikdo stavil proti njim in mislil, da bo že v rednem delu 2 : 0 za Ronalda in njegovo druščino. Ampak prav vrline te reprezentance; od tega, da držijo skupaj, da se srčno borijo do zadnjega diha in da ni predaje, dokler sodnik ne odpiska konec tekme, so nam pokazale, kaj v življenju pomeni boj. Konec ni določen že v začetku, včasih zmagamo, včasih izgubimo, ampak po koncu se poberemo in smo boljši v naslednji bitki.
Kako je bilo videti zakulisje prvenstva?
Moram reči, da je bil Euro 2024 res odlično organiziran. Vse je delovalo. Od parkirišč do prostovoljcev, ki so radi pomagali, in dokler slediš pravilom, ni nobenih težav. Edina težava je bila kupiti karto, ker je bilo zanimanja za vse tekme veliko več, kot je bilo na voljo kart. No, vsaj za tiste z normalno ceno. Ampak komur jo je uspelo kupiti, je prišel na stadion že več ur prej in v dobri družbi mirno čakal, da bodo na igrišče prišli njegovi ljubljenci.
Pa tudi za tiste brez kart nogometna tekma lahko pomeni celodnevni dogodek. Od druženja po središčih mest do navijanja v navijaških conah ali pa barih in restavracijah, ki so imeli organiziran skupni ogled tekem.
Kot fotografu mi je bil zelo všeč sistem izbiranja sedežev, ker včasih si moral v novinarskem središču tri ure pred začetkom tekme čakati v vrsti, da si si ga lahko izbral, danes pa je to vse po internetu, in to že kar dva dneva prej. Po e-pošti dobiš sporočilo, v katero kategorijo prioritet spadaš na izbrani tekmi in ob kateri uri se začne tvoja izbira sedeža. Če zamudiš svojo uro, pač dobiš, kar ostane. Ampak vse opraviš prek računalnika in ni ti treba zapravljati dragocenega časa pred tekmo, ko je bolj pomembno, da se posvetiš pripravam na tekmo in fotografiranju navijačev, ki si dajejo duška pred stadionom.
