Ali je sploh mogoče premagati tankovestnost?

Veliko število ljudi trpi zaradi perfekcionizma. Poleg storilnostnega poznamo tudi duhovni perfekcionizem, ki ga imenujemo tankovestnost. Če je perfekcionizem nezdrava želja po nadzoru nad vsako podrobnostjo, ki jo opravimo, da bi si prislužili potrditev lastne brezhibnosti, je tankovestnost prav tako želja po izvajanju samonadzora.

Tankovesten človek si prizadeva doseči duhovni napredek, tako da upošteva vsako najmanjšo podrobnost moralne postave. Ob tem zapade v perfekcionizem, ki daleč presega zdravo ali razumno. Za tankovestneža je vsak motiv mešan, vsaka bežna misel duševni greh, vsaka nedolžna napaka že zločin.

Tankovestnost tako ustvarja nezmožnost, da bi grehe pustili v preteklosti. Pretekli prestopki tankovestne ljudi preganjajo še naprej in takšne osebe dvomijo, da so jim napake iz preteklosti odpuščene. Poleg tega tankovestnost človeka ovira, da bi prepoznal, kaj je greh v sedanjem trenutku. Nedolžne napake ali naključne skušnjave se spremenijo v grehe, majhni grehi pa v velike.

Zato tankovestni ljudje zelo pogosto prihajajo k spovedi, in tudi če so bili pred kratkim pri spovedi, ne pristopijo k svetemu obhajilu, ker se še vedno počutijo nevredne. V spovednici se trudijo, da bi prišli do konca seznama svojih grehov ter kar naprej razčlenjujejo vsako najmanjšo podrobnost svojih misli in dejanj.

Neredko se zgodi, da tankovesten človek v mislih kar naprej dodaja nove grehe, ki se jih tisti trenutek spomni, tudi ko mu duhovnik že podeljuje odvezo. Ker nikoli ni prepričan, ali je bila njegova spoved popolna, ga pozneje skrbi, da podeljena odveza ne velja. Poleg tega ga skrbi, ali je bila njegova pokora dovolj iskrena oz., v jeziku katoliške teologije, ali je bilo njegovo kesanje "popolno".

Beseda tankovestnost nakazuje, da se človek tako obremenjuje s svojo vestjo, da je ta na koncu že povsem "tanka" oz. "obrabljena". Tankovestni ljudje se na svoji duhovni poti pretirano ukvarjajo z vsako, še tako neznatno podrobnostjo svojega ravnanja.

Ob tem naj opozorimo, da ne govorimo o ljudeh z obsesivno kompulzivnimi motnjami, ki se morda v nekaterih pogledih zdijo podobni tankovestnežem. Obsesivno kompulzivne motnje sodijo na zdravstveno področje, za katerega tukaj nismo usposobljeni, zato so misli, ki sledijo, omejene na duhovni pojav tankovestnosti in ne na obsesivno kompulzivne motnje.

Če imate bolezenske duševne težave, poiščite pomoč pri izvedencu za duševno zdravje, ki vam lahko zagotovi potrebno oskrbo.

Bil pa sem že priča ljudem, ki so se uspeli znebiti tankovestnosti: če se torej spopadate z mislijo, da je vse, kar počnete, greh proti Bogu ali ljudem okoli vas, kar nadaljujte z branjem. Ti ljudje so mi namreč povedali nekaj stvari, ki se vam bodo morda zdele koristne.

Prvič: tankovestni ljudje naj si nedvoumno in trajno vtisnejo v zavest, da jih Bog ljubi.

Bog vam odpušča. Želi si odnosa z vami. V spovednici vas pozna z vsemi vašimi nepopolnostmi in vas še vedno ljubi. To je temeljni nauk naše vere in nimamo pravice dvomiti v Boga, ko nam pove, da smo ljubljeni in da nam je odpuščeno. Ko ste v primežu tankovestnosti, se vedno vrnite k pozitivnim, razumskim opomnikom, da vas Bog ljubi.

Drugič: ključnega pomena je, da pridobite nepristranski pogled rednega spovednika.

Sv. Alfonz Liguori, ki se je tudi sam spopadal s tankovestnostjo, svetuje, naj vsi, ki jih to skrbi, brez pomislekov sledijo mnenju svojega spovednika, ko jim ta pove, ali je njihov greh smrten ali ne in ali smejo prejeti sveto obhajilo ali ne. Morda vam bo spovednik svetoval, da se spovedujte le enkrat na dva tedna ali enkrat na teden. Upoštevajte ga. Olajšajte si življenje in svoj duhovni boj položite v roke pristojne duhovne avtoritete.

Tretjič: molite.

Bog vas pozna bolje, kakor poznate sami sebe, zato ga prosite za natančno samospoznavanje in zaupanja vredno, občutljivo vest, ki ne bo ne pretirano stroga ne popustljiva. Ne osredinjajte se na same grehe, temveč na Božjo ljubezen in dobroto. Zahvaljujte se mu za Njegovo usmiljenje in odpuščanje. Nato na hitro in preprosto razločite svoje grehe, vendar se z njimi ne ukvarjajte predolgo.

Tankovesten človek bi moral med duhovnim premišljevanjem in molitvijo veliko več časa posvetiti ljubezni do Boga kot pa preučevanju svojih grehov. In ko razčlenjujete svoje grehe, lahko prosite Boga, da bi slišali njegov glas, ko bo grehe prepoznal. Ko ste opravili izpraševanje vesti, vzemite rezultate s seboj v spovednico in se uprite želji, da bi seznam dopolnili.

Nazadnje: za strukturiran čas, namenjen molitvi, prebirajte Sveto pismo ali zapiske kakšnega svetnika.

Nestrukturiran čas za molitev, ki vas vrača k obsedenosti z grehom, le utrjuje slabe navade, medtem ko vam bo pozitivno, navdihujoče premišljevanje ob duhovnem branju pomagalo ustvariti dobro navado, ki bo nadomestila slabo.

Zdi se mi, da ima na koncu koncev verjetno res vsak izmed nas kakšne pomisleke glede lastnih grehov. Ali sem greh dovolj obžaloval? Ali me ima Bog še vedno rad? Ali me je slišal? Ali je duhovnik pravilno daroval sveto mašo? Ali je bilo moje sodelovanje dovolj dobro? Odgovor na vsa ta vprašanja je odvisen od enega samega preprostega vprašanja: ali sem se potrudil po svojih najboljših močeh?

Če je odgovor pritrdilen, potem bodite prepričani, da Jezus poskrbi za razliko. Tako nam je obljubil. Izpraševanje vesti, ne glede na to, kako temeljito je, je vedno nepopolno. Kesanje je vedno nepopolno. Jezus pa po svoji milosti vse to naredi popolno.

Kajti: navsezadnje nismo popolni zaradi lastnih prizadevanj, temveč zaradi Božje ljubezni. Dopustite svoji vesti, da si malce odpočije.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.