Zadnje čase se zalotim, da me vsakič, ko se znajdem za trenutek sama s seboj, preplavijo iste misli, skrbi, strahovi ali prebliski. Zaznala sem, da se v pestrosti dogajanja manj zavedam svoje globlje resničnosti. Ukvarjam se s površinskimi stvarmi, logističnimi problemi, aktualnimi nesporazumi v odnosih, a vse to zasipava in prikriva, kar se v resnici dogaja globlje v meni, v mojem notranjem svetu. Tega sem se še posebej zavedela ob zadnjih duhovnih vajah za zakonce, ki sva se jih z možem udeležila.
Kako hitro me iz resnično pomembnih, bistvenih tem in vprašanj odnese v plitvo, površinsko, bežno. Posebej boleče je ob tem spoznanje, da sem s tem mimobežnim zelo verjetno v razkoraku, kar hoče zame Bog.
"Kajti moje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti, govori Gospod." (Iz 55,8)
Kako ohraniti stik s svojo globino? Kako vzpostavljati dialog z notranjim svetom, tako da lahko v vsakdanjiku ravnam iz svoje globlje notranjosti? Saj vem, da je v tej globini skrit Gospod, medtem ko me površinsko in posvetno odvrača od Duha, ki živi v meni. "Ker pa ste sinovi, je Bog poslal v naša srca Duha svojega Sina, ki vpije: 'Aba, Oče!'" (Gal 4,6).
Spoznavam tudi, da se čas v moji notranjosti premika drugače kot hitenje v vsakodnevnem tempu. Tako moj samogovor daljši čas izraža določene pritožbe, vzdihe, "jamranje". Zakaj mesece dolgo tožim, da mi nekaj manjka? Ker je to moja globlja resničnost, ki pa jo v vsakdanu ignoriram, zanemarjam. Ničesar konkretnega ne naredim, da bi se hrepenenje izpolnilo.
Že pred leti sem iz knjig Alenke Rebula razbrala, da je to tipično ženska lastnost – premlevanje enih in istih stvari brez potrebnega ukrepanja za svoj blagor.
Takole pravi v enem svojih zapisov: "Premlevanje pa vrača vedno iste spomine in je podobno staremu filmu. Če se slišite, kako že desetič pripovedujete isto zgodbo in podoživljate isti občutek, to ne prinese nobenega spoznanja, nobenega razsvetljenja. Ta film smo že videli. Če ga želimo spet videti, pomeni, da smo se nanj navezali."
Zavedam se, da je na meni, da negujem stik s seboj in se potapljam v svoj notranji svet, iz katerega edino lahko prinašam dobro v odnose in drugim ljudem. Bog je osebno globino gotovo ustvaril z dobrim razlogom kot neizčrpen vir modrosti, navdiha, zagona. Zajemajmo iz tega izvira in se vračajmo k sebi, saj le tam lahko obnovimo svojo notranjo moč.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
