Prej pisarniška gospa, zdaj voznica avtobusa LPP. Klara Lahajnar zatrjuje, da ji je z leti izkušenj lažje kot osebni avto peljati kar 18-metrski avtobus. Je vedno pozitivna in energična oseba, ki v svojem poklicu zelo uživa. Kljub občasnim izpadom potnikov, ki bi v najhujših konicah radi takoj prišli na cilj, se ji med vožnjo po ljubljanskih cestah zgodi veliko lepega. Potniki jo znajo lepo presenetiti – s kakšno rožico, sladkarijo, pohvalo ali celo ženitno ponudbo.
Kako pridete v službo, se pripeljete z avtobusom?
Če začnem zgodaj, kar pomeni ob treh zjutraj, pridem z avtom. V primeru popoldanskega turnusa, ki se zaključi do 22. oz. največ 23. ure, pa se pripeljem kar z avtobusom.
Ste v osnovni šoli pisali spise o tem, da bi, ko odrastete, radi postali voznica avtobusa?
Ne, to je bila bolj šala kot pa želja. Znanec iz LPP-ja me je dve leti nagovarjal, naj naredim izpit za avtobus. Kot pisarniška gospa, ki je 14 let delala v pisarni, sem nenehno odkimavala njegovemu predlogu.
Po dveh letih pa sem v glavi začutila preskok, zato sem podjetju, v katerem sem bila, dejala, da pogodbe ne bom podaljšala. Dva meseca sem bila prijavljena na Zavodu za zaposlovanje, vmes naredila izpit za avtobus in začela delati kot šoferka.
Katera vaša značajska lastnost vam pomaga pri tem, da ste kvalitetna šoferka avtobusa?
Kot ženska imam boljši občutek za nežnost, ki se med vožnjo kaže npr. v tem, da zaviram počasneje in previdneje. Ker me delo veseli, ga lahko opravljam kvalitetno.
Glede na to, da ste poklicna voznica že osem let, delate popoldan, dopoldan, ponoči, vas poklic očitno res izpolnjuje. Kaj je tisto, zaradi česar greste radi v službo?
Vedno se zgodi nekaj novega. Vsak dan vozim po drugi progi in srečujem druge potnike. Dogaja se, da mi kdo polepša in tudi pokvari dan. Promet, ki je v Ljubljani včasih "adijo pamet", sploh v konicah, moram nenehno spoznavati na novo. Delo z ljudmi je včasih težko, saj imajo bodisi potniki bodisi jaz slab dan. Jaz sicer slabe volje ne morem nositi v službo in se nad potniki znašati z dretjem.
Potniki pa to naredijo, včasih tudi z veseljem, tak je moj občutek. Zdi se mi, da sem za volanom psiholog, psihiater in socialni delavec hkrati. Moram priznati, da so me negativni komentarji včasih bolj prizadeli, vse to sem nosila domov, sčasoma pa sem dobila trdo kožo. Zdaj si rečem: "Potnik ima slab dan in se je očitno moral znesti nad nekom."
Kako je peljati tako ogromno vozilo v primerjavi z avtom?
Ko sem nekdaj opazovala avtobus, sem si mislila, da je to 18-metrsko "mrcino" nemogoče voziti. A lotila sem se vožnje v praksi in kmalu se mi je zazdelo, da je avtobus celo lažje voziti. Več časa, osem ur ali več dnevno, preživim v avtobusu, zato lahko rečem, da je moje prevozno sredstvo ravno avtobus.
Ko sem na začetku šoferske kariere mlajšega sina vozila na treninge in je bilo treba avto bočno parkirati, sem si govorila: "Glej, voziš avtobus, avtomobila pa ne znaš več parkirati." (smeh)
Ste se na zmenek kdaj pripeljali z avtobusom?
Ne, bi bil pa hec. (smeh)
Voznikov LPP-ja je več kot 400, od tega le 17 voznic. Kaj o vaši izbiri poklica oz. vaši vožnji povedo moški kolegi?
Včasih kje slišim "saj Klara dobro vozi", a pohvale mi nihče ne pove v obraz. Nisem prepričana, ali je razlog v moškem egu ali kje drugje.
Najlepša potrditev zame je pohvala potnika v smislu: "Danes ste pa res lepo peljali." Trudim se lepo in udobno prepeljati potnike od točke A do točke B, če je to le mogoče.
Kdaj vam potniki najbolj pijejo živce?
Ko je gneča na cesti. Nekateri ne razumejo tega, da smo del gneče in da je promet živa zadeva, na katero nimamo vpliva. Če promet v Ljubljani stoji, nimamo izbire in lahko le stojimo v koloni ter čakamo. Morda nas mimo spusti le kakšen osebni avto, da se lažje prebijemo naprej.
Potnikom ni jasno, da šoferji avtobusa nismo krivi za gnečo in zamudo (včasih tudi enourno, odvisno od situacije). Potnikom, ki se pritožujejo, bi najraje odvrnila: "Veste, koliko časa sem že za volanom, pa nisem šla niti na stranišče niti na malico, medtem ko ste imeli sami kar nekaj priložnosti za to."
Ali med vožnjo za sprostitev poslušate glasbo?
Prižgane imam različne radijske postaje. Na eni izmed teh sem v oddaji za dan žena celo sodelovala. Po resnici povedano sem tako osredotočena na promet, da se običajno sploh ne zavedam, da je radio vklopljen. Misli mi kmalu zbežijo na cesto, saj moram biti previdna. Radio je zato, da malce ropota. (smeh)
Verjetno se je v teh osmih letih na poteh po ljubljanskih cestah zgodila tudi kakšna zanimiva prigoda. Nam zaupate kakšno?
Od potnikov sem že dobila rožice, listke z napisi "najlepša voznica" ali "lep dan vam želim", pa bombone in tudi čokoladice Baci (italijansko poljub, op. n.). To že kaj pomeni.
Torej dobite tudi povabila ljubezenske narave?
Da, tudi. (smeh) Te drobne pozornosti me vedno razveselijo.
Kako sinova gledata na vaš poklic?
Stara sta 19 in 22 let. Ko sem začela voziti avtobus, je bil mlajši sin navdušen, starejši pa je imel s tem težavo. Mami je prej delala v pisarni, zdaj pa je šla za volan. Moje delo se mu je zdelo manjvredno. Res je, da je bil voznik včasih gospod, dandanes pa se je ta poklic razvrednotil – kljub temu, da šoferji nosimo veliko odgovornost.
No, čez leto oz. dve, ko je sin začel obiskovati srednjo šolo in pozneje fakulteto, so mu sošolci prigovarjali: "Glej, tvoja mami vozi avtobus. Kakšna carica." Zato je tudi sin spremenil mnenje o mojem poklicu in uvidel, da je vsako delo častno in da je pomembno, da ga oseba opravlja z veseljem, tako kot jaz. Če bi mi v kakšni službi ponujali visoko plačilo, jaz pa bi vsako jutro s cmokom odhajala na delo, ne bi imelo smisla. Dobro vzdušje in veselje pri delu je vredno več kot denar.
Opažam, da ste izredno pozitivno naravnani, kar je osvežilno.
Res je, rada se smejim, s srcem, nikdar na silo. Sodelavci se čudijo: "Le kako si lahko ob treh zjutraj vsa vesela in za šalo?" Seveda imamo vsi težave, a jaz jih ne nosim v službo. Tudi za mojim smehom se lahko skriva problem, a jaz o njem ne razglabljam s sodelavci. Zakaj ne bi raje razmišljali pozitivno, ko pa je na svetu toliko negative? Lepo je videti, ko črnogledo osebo uspem spraviti v dobro voljo.
