Borilne veščine so ji dale disciplino in zmernost, prek glasbe pa je odkrila svoje poslanstvo

María Cristina Landeros Printzen, ki si je nadela umetniško ime Cris Printzen, živi v Guadalajari v Mehiki in je predana oznanjevanju z glasbo. Zelo jo navdihuje zgled patra Pija. "Leta 2010 sem imela čast obiskati njegove relikvije v kraju San Giovanni Rotondo v Italiji in to je bila izkušnja, ki je močno zaznamovala mojo rast v veri."

Cris je študirala pedagoške vede na jezuitski univerzi, a poudarja, da je njeno življenje od nekdaj zaznamovala glasba. Pri devetih letih se je začela učiti igrati kitaro in peti. Po začetku srednje šole se je za nekaj časa oddaljila od glasbe, v tistem obdobju se je veliko posvečala športu, predvsem taekwondoju, bila je članica ekipe in osvojila več medalj.

"To je bil zelo lep čas, a taekwondo je zelo intenziven šport, kjer velikokrat pride do poškodb. Tako je bilo tudi pri meni. V tem času sem zelo izoblikovala svoj značaj, bila sem zmerna na vseh področjih, aktivna, dobro sem se znala odzivati na različne situacije in stres. Šport jemljem kot zelo pozitivnega za naše možgane."

Proti koncu študija je Cris dobila priložnost, da se vrne k svoji prvi ljubezni – glasbi. Katoliški kantavtor je iskal spremljevalno pevko in Cris se mu je pridružila. Kmalu je postala tudi solistka. "Še vedno imam prijatelje iz šole, službe in športne kolege, ki me predstavijo kot 'taekwondoistko, ki poje'."

Cris želi peti zaradi Jezusa, ki je "kot ogenj, ki ne ugasne, kljub težavam in izzivom življenja".

"Že kot otrok sem bila zaljubljena v Jezusa. Hodila sem v katoliško šolo in to je močno vplivalo na moje spoznavanje Gospoda. Ljubezen do Boga me motivira, da pojem z velikim veseljem in navdušenjem, kot da gre za moje prvo petje pri sveti maši, čeprav to počnem že kar nekaj let."

Cristina je poročena že deset let in ima tri otroke, stare devet, šest in tri leta. Je polno zaposlena mati, a kljub temu že od leta 2006 poje tudi pri svetih mašah. "Sem v službi Jezusa, Device Marije in Svetega Duha. Zelo mi je všeč, da lahko združujem skrb za družino in ljubezen do glasbe. Oboje mi pomaga, da sem ves čas v stiku z Bogom."

Cristinin oče je pred 12 leti umrl zaradi zapletov po operaciji srca. V tistem trenutku je razumela, kaj pomeni zaupati v Božjo voljo, in videla je, da lahko glasba pomaga ljudem, da se povežejo z Bogom in še močneje molijo.

"Z veliko vero smo molili zanj, toda mama nam je ves čas govorila, da moramo sprejeti Božjo voljo. Zato sem začela Boga prositi, naj stori, kar je za očeta najbolje."

Čeprav je bil njen oče v umetni komi in so zdravniki dejali, da verjetno nič ne sliši, mu je Cris pela. "Vedela sem, da me sliši, saj sem na monitorju videla, da se je ob mojem petju pospešil njegov srčni utrip. Glasba nas vedno povezuje s tistim najglobljim v nas, z Bogom in z našimi dragimi. Molitev, obogatena s pesmijo, je še močnejša."

Cris se spominja, da je njen oče umrl mirno in spokojno. Bog ga je poklical k sebi ravno sredi molitve očenaš, ki so jo molili ob njem.

"Sveti Duh me je potolažil tako, da mi je dal navdih za skladbo za mojega očeta, ki sem jo delila tudi z drugimi in se imenuje Čakal te bom v nebesih. To je tisto, kar me je zelo približalo ljudem in velikokrat me pokličejo, da jo zapojem na pogrebih ali pri svetih mašah za pokojne. Zares je tolažilna in močna vez s Svetim Duhom."

Cris se je odločila, da bo prek aplikacije WhatsApp delila posnetke petja rožnega venca skupaj s svojimi otroki. "To je način, kako doseči ljudi, tudi tiste, ki se počutijo najbolj osamljene, ali tiste, ki zaradi bolezni ne morejo v cerkev. Doseže jih prek nežnih glasov mojih otrok."

S to dejavnostjo, ki jo je začela v času epidemije, je poleg približevanja rožnega venca svojim otrokom in delitve z drugimi ljudmi skušala otroke tudi zaposliti. Danes otroci z veseljem slavijo Boga v družbi mame in očeta.

Cris meni, da je pomembno, da vsaka družina najde čas za skupno molitev. "Lahko zmolite rožni venec ali pa, če je otrokom še težko, začnete z molitvijo očenaš in tremi zdravamarijami, se zahvalite Bogu za to, kar ste ta dan doživeli, in prosite za druge; potem lahko molitev stopnjujete, dokler ne zmolite vsaj enkrat na teden – in kot družina – celotnega rožnega venca."

Druga možnost, ki jo Cris izvaja s svojimi otroki in jo priporoča, je venec Božjega usmiljenja, "ki traja od 15 do 20 minut, medtem ko tradicionalni rožni venec traja 40 minut ali več." To je morda bolj priročno za začetek za družine z zelo majhnimi otroki.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katarina Berden.