"Dedek je pil, oče tudi – to so bili časi, ko nikomur ni bilo mar," pripoveduje Poljak Sebastian Stalmach. V življenju mu je šlo dobro. Bil je ustvarjalen, delaven, samostojen in iznajdljiv.
Po poklicu je vodovodni inštalater. Ustanovil je podjetje, ki se je dinamično razvijalo, dobival je dobra naročila. Ko so se začele težave pri delu, o njih ni povedal nikomur. Ni znal zaupati svojih težav ali prositi za pomoč.
Postopoma se je nehal spopadati z delom in vsakdanjim življenjem. Takrat je živel daleč od Boga. Ni hodil v cerkev. Vendar je začel vse pogosteje piti alkohol.
Alkohol je uničil življenja in odnose
V najhujših časih je popil do šest litrov piva dnevno. Ni več vodil svojega podjetja. Zapadel je v dolgove. Prišli so sodni izvršitelji. Sebastian je pobegnil od doma, od žene in dveh hčera. Pijan je sedel v avtomobilu ali se sredi noči, ko so družinski člani že spali, vračal v stanovanje.
"Alkohol je prevzel vse moje življenje. Bil sem na dnu. Nazadnje sem se odločil, da moram nehati, vendar se je izkazalo, da je to nemogoče," pojasnjuje.
Zato je vsak dan načrtoval tako, da se ni vrnil k pitju. Odhajal je na dolga potovanja in vsak prosti trenutek zapolnil s kakšno dejavnostjo.
"Nazadnje sem se odločil, da moram opustiti odvisnost, vendar se je izkazalo, da je to nemogoče."
Sebastian se spominja, kako je njegova žena goreče molila za njegovo spreobrnjenje. Udeleževala se je slavilnih večerov, da bi izprosila čudež.
"Spomnim se, ko je nekega večera prišla domov. Sedel sem pijan pred televizorjem, z daljinskim upravljalnikom v roki. Prišla je v sobo, me poljubila na glavo in me objela," se spominja Sebastian.
2. november 2011 – običajen, vsakdanji dan, ko ni segel po kozarcu. Ni se počutil nič slabše. Dnevi so minevali. Namesto želje po pitju je začutil odpor do alkohola. "Bog mi je to odvisnost vzel," pravi. Vendar njegova žena te preobrazbe ni zdržala in ga je zapustila.
Srečanje z Jezusom
Sebastianovo življenje se je začelo postopoma spreminjati. Nekega dne je šel na večer češčenja – iz čiste radovednosti. Ni razumel, kaj se tam dogaja. Ni znal moliti, a kot pravi, se je Jezusu opravičil za svoje "slabo življenje".
"Sveti Duh me je že spodbujal, naj se pokesam za svoje grehe, in me nagovarjal, naj se vrnem v Očetovo hišo," pojasnjuje.
Minilo je leto dni, preden je šel k spovedi. Sebastian se je z vlakom odpeljal v Čenstohovo, na Jasno Goro. Ko je prispel, je šel v kapelo. Manjkalo mu je poguma, da bi se spravil z Bogom. Osem ur je hodil po mestu in šel v kino gledat film. Ob koncu napornega dne se je odločil, da bo prišel zjutraj. Počival bo, spal in se vrnil, je razmišljal.
Odšel je v kapelo, da bi se poslovil od Jezusa v Najsvetejšem zakramentu in Božje matere. Ljudje so stali v vrsti za spovednico. Nenadoma je nekdo stopil ven in pustil odprta vrata. Takrat ni prišel nihče drug. Sebastian se je odločil, da ne bo odlašal.
Upravičenec Božje milosti
Pogovor z duhovnikom ga je okrepil in mu dal upanje. Ko je zapustil spovednico, je znova začutil mir v srcu in z vero gledal v prihodnost. Želel je živeti v skladu z Božjimi načeli.
"Kot del pokore, ki mi jo je dal duhovnik, sem moral prebrati odlomek iz evangelija po Mateju. Kupil sem Sveto pismo in ga prebral. Začutil sem željo, da bi bil z Jezusom," pravi.
"Bodi zvest vse do smrti in dal ti bom venec življenja," (Raz 2,10) – to je njegov najljubši svetopisemski citat.
Bog mu je pomagal urediti težave, povezane s podjetjem, in iz njega naredil dostojnega očeta. "Nikoli ni prepozno, da bi popravili odnose z Njim in z ljudmi," poudarja Sebastian, ki že 14 let čaka na ženino vrnitev. "Verjamem, da se bo nekoč vrnila k meni," dodaja.
Izkusil sem milost in resnično ljubezen Boga in mu želim služiti. Pravi, da delo na sebi pomaga pri premagovanju težav. 53-letnik je voditelj skupine za zakonce s težavami v odnosu, končal je tudi šolo za evangelizatorje.
"Prej nisem poznal Jezusa in nisem imel pojma, kdo je. Moje srce je bilo daleč od Njega. Danes se brez Boga ne lotim nobenega dela," poudarja.
"Božja beseda deluje v mojem življenju. Trudim se biti v stanju milosti, če je potrebno, se spovedujem. Izkusil sem resnično ljubezen do Stvarnika in mu želim služiti," pravi Sebastian Stalmach za Aleteio.
"Za vrnitev k Bogu ni nikoli prepozno in to je dobro storiti, saj je po vsakem padcu pomembno vstati. Verjamem, da je mogoče rešiti vsak zakramentalni zakon. Bog to lahko stori, le verjeti je treba vanj in mu slediti," dodaja.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Renata Anžič Trtnik.
