Privoščite si izlet v Rogaško Slatino in si oglejte mesto z višine

Rogaška Slatina in njena okolica sta na našem seznamu želja ostajala dlje časa. Ko pa so letos konec maja za javnost odprli tudi stolp Kristal, smo se odločili, da je čas za obisk Štajerske.

Zgodovina Rogaške Slatine, ki je največkrat povezana z mineralnimi izviri, sega daleč v preteklost. Mitološko izročilo pravi, da naj bi vrelec privrel na dan tam, kjer je krilati konj Pegaz po navodilu grškega boga Apolona s kopitom udaril ob tla. Vrelec Donata Mg velja za z magnezijem najbogatejšo mineralno vodo na svetu. Kraj slovi po zdravilnih izvirih že od leta 1645, čeprav naj bi po arheoloških dokazih izvire poznali tudi že Rimljani.

Avto parkiramo na parkirišču pod stolpom Kristal. Za celoten ogled si vzamemo dovolj časa. Panoramsko dvigalo nas v dobrih 30 sekundah dvigne do kavarne. Tam je največja zanimivost stekleno okno na tleh, od koder se vidi v globino stolpa vse do tal. Čeprav veš, da je korak na okno varen, se kolena vseeno malce zašibijo.

Na razgledno ploščad se dvignemo po stopnicah. Celotno nadstropje je v steklu, zato lahko panoramo občudujemo tudi v deževnem vremenu.

Za vse, ki bi radi virtualno potovali po Rogaški Slatini, je na voljo tudi dogodivščina z očali obogatene resničnosti Let s Pegazom. Najpogumnejši pa se odpravimo še nekoliko višje, na odprto razgledišče, kjer se z višine 104 metrov odpira čudovit razgled na Rogaško Slatino in njeno okolico.

Po ogledu stolpa se napotimo prek novozgrajenega mostu v samo središče kraja. Obidemo Rogaško riviero in v gozdu kmalu zagledamo sprehajalno stezo, kamor se umaknemo pred žgočim soncem. Samo nekaj korakov je potrebnih do Ivanovega izvira, kjer lahko poskusimo malce drugačen okus vode.

Od tam se spustimo v mestno jedro s promenadnim parkom, ki je izredno lepo urejeno. Zdraviliški park je ogromen, med cvetočimi gredicami in urejenimi zelenicami pa čakajo številne zanimivosti, med drugim: spomenik ustanovitelja zdravilišča grofa Attemsa, vremenska hišica, drevo ginko in kopija kipa svetnika Janeza Nepomuka.

Že od daleč opazimo stavbo Tempel, v bližini avtobusne postaje pa poiščemo kip Pegaza, da obnovimo zgodbo o nastanku mineralnega vrelca. Vrnemo se skozi zdraviliški park, mimo reprezentančnega paviljona in se po stopnicah povzpnemo do kapele svete Ane.

Pot na Janino se začne pri Gozdnem vrelcu za Grand hotelom Donat. Vrelec je eden najstarejših v kraju. Streljaj od tu je parkirišče pod smučiščem Janina, kjer tudi lahko parkiramo. Pot na 362 metrov visok hribček poteka po urejeni gozdni poti, mimo trim steze, prek smučišča na vrh.

Pot je široka, dokaj položna in s številnimi klopcami, vije se skoraj ves čas po gozdu, zato je v poletnih dneh pravo pribežališče pred vročino. Z vrha 15 metrov visokega kovinskega stolpa se ponujajo razgledi na Sotelsko gričevje, Boč in Donačko goro. Sam vzpon na Janino traja pol ure, če pa majhnim otrokom pustimo, da razdaljo premagajo popolnoma sami, se časovnica nekoliko podaljša.

Za spust izberemo drugo pot kot za vzpon, saj vse poti vodijo navzdol, zato ni bojazni, da zaidemo. Pridemo na cesto za Grand hotelom, na izhodišče pa se vrnemo po gozdni stezici na desni strani kompleksa.

Z avtom se odpeljemo v pet kilometrov oddaljen Nimno. Za konec avanture si ogledamo Bobrov center, ki pa na nas ni naredil večjega vtisa. Pričakovali smo več. Vseeno pa je mlajšim otrokom lahko zanimiv, saj izvemo marsikaj o živalih in rastlinah ob reki Sotli.

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.