Ko so preiskave potrdile, da imam poškodovano srce, me je zdravnica poklicala na pogovor. Resno se je zazrla vame. Očitno gre zares, sem pomislil.
"Vaše srce je poškodovano. Preveč težkih zgodb zadržujete v njem." S pogledom me je merila v mojo notranjost. "Dovolite, da vas vprašam, zakaj jih ne zaupate in izročite Bogu. Zakaj nosite vse v sebi? Veste, tudi če ste pater, se sprašujem o vaši veri."
Zdrznil sem se, ona pa je nadaljevala: "Kako pa spoštujete Božjo zapoved tedenskega počitka?" "Veste, nedelje so zame …" sem se skušal opravičevati.
"Vem, ob nedeljah imate obveznosti," me je prekinila. "S katerim dnem pa nadomestite nedeljski počitek? Kateri dan je za vas tisti, ko izklopite mobitel, obveznosti …, dan, ki ga preživite v miru?" Čakala je na odgovor, jaz pa sem spoznal, da grešim.
"Ja, veste, moram vas kregati," je rekla z zavzeto odločnostjo. "Kaj za vas ne veljajo Božje zapovedi? En dan v tednu je čas, ko je tudi lenoba sveta! In vsaj teden dni v letu prav tako. Če boste hoteli pomagati svojemu srcu, bo potrebno upoštevati tudi to!"
Potem je nadaljevala s "spovedovanjem": "Kdaj ste se zadnjič od srca nasmejali?" "Nasmejal?" sem se začudil. "Tri minute smeha na dan, in to iz srca, je nuja za zdravje srca," je dejala kakor pribito.
"Veste," mi je potem razlagala, "mali otročiček se nasmehne iz srca približno štiristokrat na dan, odrasel človek pa v povprečju samo šestnajstkrat – pa še to je vprašanje, če se nasmeje iz srca."
Ko sem odhajal od zdravnice, mi je rekla za popotnico: "Ko se boste potrudili in se naučili zopet smejati, se bodo same po sebi okrepile vaše moči življenja! Pa ne pozabite, da Božje zapovedi veljajo tudi za vas in to, kar vas teži, izročajte v sočutje Boga in vam najbližjih."
Že pred leti so mi podarili knjigo Kako reči ne. A mi ni prišla ne k pameti (da bi razumel in upošteval nujnost življenjskih postankov), kaj šele k srcu (da bi se bolj spoštoval). Ja, dolga leta sem mislil, da lahko goljufam. Pa saj delam za Boga, sem si rekel in nisem imel ne tedenskega ne letnega postanka. Toda Bog ni zame naredil čudeža in spreminjal zakonitosti, ki jih je dal v stvarstvo.
Kot posledico neupoštevanja Božjega reda sem doživljal obdobja preizčrpanosti, po katerih sem se vedno znova močno zagnal, dokler me ni možganska kap vsaj nekoliko spravila k pameti.
Sedaj vem, da potrebujem tedenski dan umiritve in tudi letos sem si v koledar zarisal črto, ki teče skozi štirinajst poletnih dni.
Opravljal bom le redne obveznosti, sicer pa bom vstopil v čas spokojnosti. Prve tri dni bom praznil glavo – prisluhnil bom poeziji stvarstva: žuborenju potoka, šelestenju listja, petju ptic … Počasi bom opravljal dela, ki me umirjajo, in dihal v sozvočju Duha.
Po dneh "razelektritve" bom vzel v roke knjige – ne strokovnih, pač pa leposlovne. Vem, moral bom biti strog do sebe in ne delati izjem.
Sem opravil preizkus. V času, ko pišem ta razmislek, me je poklical znanec in po običajnem uvodnem vprašanju: "Kako si?" sem mu iskreno povedal, da precej izčrpano. "Se boš moral naučiti reči kdaj tudi ne," mi je svetoval in takoj dodal: "Veš, kličem te, da bi te povabili na predavanje. Saj boš prišel, kajne?" In sem rekel: "Ne." "Kako ne?" kar ni mogel verjeti. "Saj si mi sam rekel, naj kdaj rečem tudi ne." "Že že, ampak …"
Nobenega ampak v času, ko je tudi "lenoba" sveta. Bog nas spoštuje in je prav in pravično – in zato nujno, da se spoštujemo tudi sami. Želim vam krepčilen čas počitka.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 73, številka 28.
