Fotografinja, ki je na poroki že reševala nevestino obleko in bila mediatorka pri župniku

Veselje in navdušenje nad fotografijo se je pri Dolenjki Petri Kic razvijalo spontano. Kar nekaj zaslug za to ima njena družina. "Tudi ko še ni bilo tako pogosto, da je fotoaparat pri vsaki hiši, smo ga v naši družini že imeli in sem ga smela uporabljati. Povsod sem ga nosila s sabo, fotografirala sem najrazličnejše trenutke, motive, svetlobo. Vodili sta me želja in strast," se spominja svojih prvih fotografskih začetkov. Večine tehnik in fotografskih trikov se je priučila sama. "Veliko mi pomenijo posamični trenutki, najraje bi kar vse zamrznila."

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj

Kot najstnica si ni predstavljala, da bi se lahko nekoč s fotografiranjem ukvarjala tudi poklicno. "Sem pa imela veliko željo. Takrat so mi poklic fotografa predstavili kot nekaj, s čimer se ne moreš ravno preživljati, lahko pa je hobi." Čeprav je bila deležna tudi negativnega vpliva okolice in posmehovanja, je fotografiranje iz hobija sčasoma preraslo v nekaj več.

Fotografija je bila tudi njena uteha v težkih trenutkih, ko je v iskanju svetlobe in kompozicije pozabila na skrbi in težavne čase v življenju, še posebej, ko je pri 14 letih zaradi bolezni izgubila mamo. Poleg fotografiranja je veliko časa preživljala v naravi in se je intenzivneje začela ukvarjati s športom, predvsem s tekom, in občasno pretekla tudi po 30 kilometrov. V tem času pa si je kupila tudi svoj prvi bolj profesionalen fotoaparat.

Da si ga je lahko privoščila, se je marsičemu odpovedala. Zanj je varčevala celo otroštvo, saj je bila to njena želja že od malih nog. Večino denarja, ki ga je prejela za rojstne dneve in druge priložnosti, je varčevala za nakup fotoaparata. "Ta fotoaparat imam še vedno in bo tudi v prihodnje ostal z mano," ponosno pove.

V nekem obdobju je krmarila kar med tremi službami: ponoči je delala v pekarni in podnevi izmensko v dveh različnih trgovinah. "Kakšne pol leta sem dobesedno delala podnevi in ponoči, kar bi me na dolgi rok zagotovo peljalo v izgorelost. Takrat skorajda nisem spala, le preklapljala sem med službami." O dopustu ni niti razmišljala. Še več, ob vsem tem je študirala!

Ko je videla, da na dolgi rok s takšnim tempom ne bo šlo, je zmanjšala obseg dela in se iz rednega prepisala na izredni študij. Vmes je kljub vsemu še vedno našla nekaj dodatnega časa za fotografiranje dogodkov ali narave, kamor se vedno rada zateka, še raje pa na morje, če le ima priložnost. "Ob morju se zavedaš svoje majhnosti in te prizemlji."

Petra se s fotografiranjem preživlja od 26. leta in jo lahko spremljate pod imenom PIK Lifestyle photography & design, na Facebook in Instagram strani. Načrte ji je pred štirimi leti precej prekrižala oz. zamaknila korona, saj v svojem studiu zaradi strogih omejitev kar dve leti ni smela fotografirati. Nato jo je doletela še bolezen. 

Pretresla jo je diagnoza raka na ščitnici. "Že pet let pred potrjeno diagnozo so se mi počasi začele resnejše težave. Na levi strani vratu se mi je naredila velika golša, zaradi katere večkrat nisem mogla dihati. Posebej ob naporih se mi je povečala, zato sem hodila na punkcije."

Petra je bila v tistem obdobju zelo aktivna v folklorni sekciji društva, sploh ko ji je bila zaupana vloga predsednice folklorne skupine. "Tudi po štirikrat tedensko smo imeli vaje, plesala sem tudi v sosednjem društvu v Novem mestu, poleg tega so bili na sporedu še nastopi." A težave z zdravjem so napredovale in postopoma je bila prisiljena opustiti celo njej ljube dejavnosti. "Nisem več zmogla."

Po zadnji punkciji so jo zelo hitro poklicali iz bolnišnice in ji povedali za diagnozo raka. "Rekli so mi, da se je rak razvil že do pete stopnje od šestih. Bali so se, da se je bolezen že razširila, a na srečo se ni. V roku nekaj tednov od prvega klica so me že operirali. Odstranili so mi levo stran ščitnice. Pozneje se je izkazalo, da tkivo ni bilo rakavo," pripoveduje. 

V največjo oporo so ji bili družina in partner. "Zdi pa se mi, da sem se sama takrat držala bolje kot ostali. Čutila sem, da mi bodo morali tako ali tako enkrat odstraniti ščitnico, saj me je ovirala. Tega nisem jemala za slabo. Rekla sem si, da bo potem vse lažje." Priznava, da ji je bilo ob odhodu v bolnišnico precej težko. "Malo me je stiskalo. Kaj, če je to zadnjič, da vidim svoje domače? Sicer pa sem bila potem v bolniški sobi obkrožena z dvema izjemno pozitivnima gospema."

Do kakšnih spoznanj je še prišla ob tej preizkušnji? "Da ti brco v rit. Če se prej ne znaš ceniti, se takrat vprašaš, kaj delaš sam s sabo. Zamisliš se, kako je življenje minljivo. Tega sem se zavedala že prej, ker sem izgubila mamo. Toda takrat me je spet malo prizemljilo, kot da bi to spet potrebovala. Naprej sem šla s pozitivo, nisem razmišljala, da bi bilo lahko kako drugače. Svoje življenje sem precej umirila."

Takoj po diagnozi je precej zmanjšala obseg svojih storitev. "Delo sem prilagajala svojim zmožnostim. Fotografiranje me je dvigovalo. Že kakšnih 10 dni po operaciji sem šla fotografirat neki dogodek, nikomur nisem povedala, kaj se dogaja z mano. Nekoliko šaljivo so me spraševali, ali me boli vrat, ker se nisem smela veliko obračati."

V pogovoru razodene, na kaj je kot fotografinja najrazličnejših dogodkov najbolj pozorna. "Pomembno mi je, da sem na dogodku čim bolj neopazna in čim manj moteča. Obenem pa, da vse zajamem in sem v določenem trenutku točno tam, kjer je največji potencial za nastanek dobre fotografije. Kot fotograf moraš znati opazovati ljudi in malo vnaprej predvidevati, kakšne bodo njihove naslednje poteze. Kdaj si moraš tudi izboriti svoj prostor in na hitro zamenjati kader ali se umakniti." Pomembni se ji zdita iznajdljivost in prilagodljivost. 

Na vsakem dogodku se maksimalno potrudi, da kar se da zajame celotno dogajanje. "Rada zajamem pristna čustva in hipne trenutke, da so ljudje ganjeni nad nastalo fotografijo." Veliko ji pomeni, da se osebe pred objektivom dobro počutijo in so sproščene. Hkrati se zaveda, da se nemalo posameznikov ne mara fotografirati, nenazadnje je tudi sama veliko raje za objektivom kot pred njim. Kako poskrbi za sproščeno vzdušje? 

"Veliko poudarka dajem osebnemu pristopu. Kar se tiče porok, se pred samim dogodkom najraje že prej srečam s parom na sestanku. Priporočam tudi predporočno fotografiranje, sploh za tiste, ki so pred fotografskim objektivom nesproščeni. Na dan poroke namreč ni veliko časa za eksperimentiranje. Tako že prej osvojijo nekatere poze in je mnogo lažje. Na družinskih fotografiranjih pa si rada vzamem več časa, vmes se pogovarjamo, skušam jih čim večkrat nasmejati." S tega vidika ji največ pomenijo prav zahvale ljudi, ki se sicer ne marajo fotografirati, a so na koncu zelo zadovoljni s tem, kako so videti na fotografiji.

V svoji fotografski karieri je fotografirala že nemalo porok. "Veliko je odvisno od para. Če sta onadva res povezana, se to čuti tudi navzven in je vse bolj sproščeno. Tisti dan si del zgodbe teh parov in se marsikaj opazi."

S porokami so povezane tudi številne anekdote, velikokrat je že reševala kakšne nevšečnosti. Od tega, da se je nevesta tik pred ženinovim prihodom polila z rdečim koktejlom po celi poročni obleki, da je neki drugi razočarani nevesti naredila popolnoma nov mejkap ali da je bila mediatorka pri župniku, ki je že nekoliko vinjena ženina in nevesto "vrgel" iz cerkve … "Ena od nevest mi je že rekla, da sem fotograf, odvetnik, športnik, psiholog in organizator, vse v enem," se nasmehne.

Veselje do fotografiranja jo pri delu motivira še danes. "Vedno se moraš vračati k začetkom, zakaj si sploh začel. Pred vsakim fotografiranjem se potrudim, da ljudi vsaj malo spoznam in pride do izraza njihova zgodba. Tako delo ni nikoli enolično in rutinsko."

Poleg porok in družinske fotografije svoj navdih še vedno rada išče v naravi, kjer lovi svetlobo in kompozicijo. Rada potuje in raziskuje, hodi po neznanih poteh, da bi prišla do najlepših pogledov, jih užila in ujela v objektiv. Njena želja pa je, da bi delo in potovanje združila kot destinacijski fotograf tudi v tujini.