Tjaša Božič je preprosto dekle, ki prihaja iz majhne vasi na Primorskem. Obožuje preproste stvari, male trenutke in predvsem iskrene ljudi. Veliko da na to, kako se počuti sama, in še več na to, kako se drugi počutijo ob njej. Obožuje čas, ki ga preživi sama s seboj, prav tako pa obožuje čas, ki ga preživi s svojimi najljubšimi ljudmi.
Nikoli ji ni težko narediti česarkoli za druge, v njenem življenju pa že od malih nog obstaja ena ogromna strast – harmonika.
1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Idealen začetek dneva je zame takrat, ko se zbudim brez budilke. Sem bolj jutranji tip človeka, kar pomeni, da se zbujam dokaj zgodaj, sama od sebe.
Potem sledi kavica in absolutno konkreten zajtrk. Brez zajtrka nikakor ne morem začeti dneva in največkrat se na mojem krožniku znajdejo umešana jajčka ali pa kosmiči s sadjem in jogurtom.
Za še bolj idealen začetek dneva pred vsemi obveznostmi za 30 minut skočim še na bližnji hrib in dan se lahko prične! :)
Moram reči, da se kar velikokrat zgodi. Zakaj? Ker sem sama pri sebi opazila, da če nekaj časa tega "idealnega" jutra ni, se mi začne rušiti kar vse po vrsti. Zato mi je še toliko bolj pomembno, da poskušam to čim večkrat ponoviti. Vsak bi moral najti pri sebi nekaj takega, ker bo po takšnem jutru tudi dan lepši in lažji.
2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …?
"Kljub temu, da sem veliko spala, imam še vedno podočnjake, šment!" Malce heca. :) Zelo rada se zahvalim za preteklo noč in si zaželim čim bolj uspešen in lep dan. Velikokrat pomislim na to, do kje sem prišla, kdo mi je do tu pomagal in kako bom naprej.
Resnično veliko razmišljam že navsezgodaj zjutraj, vendar mi je res pomembno, kakšne ljudi imam ob sebi skozi dan in kdo so tisti, ki me ženejo in podpirajo ob vseh mojih vzponih in padcih.
3. Biti urejena je za vas pomembno, ker …
... je to, da si urejen pred občinstvom oziroma kjerkoli se pojaviš, lepo. Pomembno pa je, da se ob tej urejenosti počutiš dobro. Urejenost vsakemu verjetno pomeni nekaj drugega. Tudi sama obožujem dni, ko sem lahko v trenirki in z razmršenimi lasmi.
Loading
4. Na harmoniko igrate že 17 let. Kako se spominjate tistih prvih trenutkov, ko ste jo držali v roki?
Na harmoniko me vedno vežejo zelo lepi spomini. Spomnim se veselja, ko sem prejela svojo prvo harmoniko – od Miklavža. Želela sem si samo to in nič drugega in res sem se celo leto trudila in bila pridna samo zato, da končno dobim ta inštrument. Prva harmonika je bila plastična, bolj kot igračka, vendar so domači že takrat videli moj resen interes. Tako so mi leto pozneje kupili prvo pravo harmoniko.
Nič še nisem znala zaigrati nanjo, vendar se spomnim, da sem bila cele dneve zaprta v sobi in preizkušala, kakšni toni prihajajo iz tega čudovitega inštrumenta. Zaljubila sem se vanjo in komaj čakala, da se resno začnem učiti. Ko sem po nekaj urah učenja zaigrala prvo pesem Mi se imamo radi, je bilo navdušenje še toliko večje.
5. Harmonika vas spremlja na vsakem koraku. Tudi takrat na primer, ko greste v hribe. Kateri je bil najvišji vrh, na katerem ste raztegnili meh?
Najvišji hrib, na katerem sem zaigrala, je za zdaj Triglav. Izjemna izkušnja, ki bi jo z veseljem še kdaj ponovila.
Se pa že zelo veselim, ker me v prihodnjih mesecih čaka še en konkretno večji podvig, o katerem zaenkrat še ne smem govoriti preveč. Lahko povem le, da bo naslednji "hrib", na katerem bo igrala harmonika, zelo daleč v tujini. :)
6. Kakšne cilje in želje imate za prihodnost kot glasbenica?
Kot glasbenica si želim le to, da bi glasbo do konca življenja ustvarjala in širila s takim veseljem, kot sem to počela do sedaj. Ljudje to čutijo ter vračajo. Vsi glasbeniki se s tem polnimo in v tem iščemo navdih. Želim ostati iskrena in pristna, predvsem pa najbolj možno preprosta, ker sem v vseh teh letih igranja in nastopanja dojela, kako zelo je to pomembno. Zagotovo pa si želim tudi ustvariti čim več pesmi, ki jih boste poznali in prepevali vsi.
7. Ali imate kakšno zabavno prigodo s koncerta, ki bi jo delili z nami?
Ne vem, če bi jo opisala ravno kot zabavno, vendar jo bom delila z vami. Morska pravljica je pesem, ki jo izvajam že več kot 10 let. Znam jo zaigrati in zapeti tudi v spanju. Pred kratkim pa se mi je zgodilo, da sem jo na odru pozabila. Nisem je znala ne igrati in ne zapeti. Kot da bi v moji glavi nastala blokada. Še danes ne vem, kaj sem "zmutila", vendar sem nekako zvozila. Meni tale prigoda ni bila nič kaj zabavna! (smeh)
8. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Moram reči, da je bila ta preizkušnja kar težka, vendar sem neizmerno hvaležna zanjo, ker sem zaradi nje zelo zrasla, se ogromno stvari naučila in predvsem postala zelo trdna. To je bila mamina bolezen, ki je kar nekaj časa krojila naše vsakdanje življenje. Bila sem v letih, ko se mi je dogajalo na polno, v času zaključevanja srednje šole in prehoda na faks.
Zaradi mamine bolezni in odsotnosti pa je bilo treba velikokrat marsikatero svojo stvar dati na stran in sprejeti vlogo starejše sestre in velikokrat tudi gospodinje, ki je morala poskrbeti za domača opravila, predvsem pa za 10 let mlajšega brata. Ni bilo veliko dela z njim, ker je bil za svoja leta še kako odrasel, vendar sem takrat čutila zares veliko odgovornost. Kot starejša sestra sem mu želela dati vse, kar mu v tistem trenutku ni mogla dati mama.
Priznam, včasih sem bila zelo jezna in sem se večkrat spraševala, zakaj sem morala biti prav jaz del take preizkušnje, vendar sem danes neizmerno hvaležna zanjo, ker nas je kot družino neizmerno povezala. Hvaležna sem, ker smo s skupnimi močmi prebrodili tudi najtežje trenutke in se danes, ko se vsi skupaj srečamo, res dobro razumemo.
Ko me kdo vpraša, kaj je zame sreča, je moj odgovor absolutno to, da imam čudovit odnos z mamo, očetom in vsemi tremi brati.
Loading
9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Načeloma nimam neke specifične misli, ki bi me kar spravila pokonci. Nasploh se trudim skozi vsak dan ostati kar se da pozitivna in stremeti k lepemu. Seveda ni vedno lahko. Pridejo slabi dnevi, tedni, vendar mislim, da je to normalno in obvezno, ker brez tega ne moremo občutiti sreče. Ko mi je res hudo, se poskušam pogovoriti sama s seboj, si vzeti čas zase in početi stvari, ki me osrečujejo.
Dam si čas, predvsem pa si skušam dopovedati, da mi je res lepo in mi čisto nič ne manjka, dokler delam stvari, ki jih rada delam, in dokler imam okrog sebe ljudi, ki me imajo radi in jaz njih.
10. Biti ženska je lepo, ker …?
Biti ženska je lepo iz več razlogov. Marsikdaj nam je kakšna stvar prizanešena s strani moških, lepo pa je tudi, ker nas včasih moški "nosijo" po rokah. Lahko kdaj pa kdaj "jamramo" in nas zato nihče ne obsoja, ker imamo pač "naše dneve".
Ženska ženski
Takrat nam še kako prav pride koristen nasvet, podobna izkušnja, ki nam da motivacijo ali pa zgolj idejo, kako lahko rešimo zagato, v kateri smo se znašle. In ni ga boljšega nasveta, kot ga lahko da ženska ženski, mama mami, podjetnica podjetnici …
10 vprašanj in odgovorov. 10 izkušenj, misli, nasvetov. Da bo biti ženska še lepše.
Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.
