“Bog, pomagaj mi ga ljubiti,” je prosila pred nekaj leti, danes sta mož in žena

Skupni začetki Marysie in Damiana so bili vse prej kot enostavni. Nekaj mesecev po poroki sta svojo zgodbo delila tudi za Aleteio, z njo pa želita opogumiti vse, ki še iščejo življenjskega sopotnika.

Marysia dela na področju novinarstva, ukvarja se s krščanskim vodenjem in kariernim svetovanjem, vodi duhovne in razvojne delavnice ter ustvarja spletne vsebine za poljski profil Kristjan iz soseščine.

Damian dela na področju organizacije, med drugim skrbi za oddajo poročne dvorane. V preteklosti se je večkrat sam odpravil na kolesarsko romanje po Poljski, v tem času je iskal odgovore na številna vprašanja in se učil prepuščanja stvari Bogu. Kot pravi, je v nekem obdobju razmišljal, da bi vstopil k frančiškanom.

Spoznala sta se na spletu. Damian je iskal spletne strani, s pomočjo katerih bi lahko poglobil svojo vero. Odkril je stran "The Christian Girl Next Door", na kateri je bila dejavna tudi Marysia. Vedno pogosteje je začel spremljati in tudi komentirati njene objave.

"Zelo me je očarala njena vera, kako jo je povezovala z vsakdanjim življenjem, in njen nasmeh. Končno sem se opogumil in ji poslal zasebno sporočilo. Večkrat sva se srečala in se potem predvsem videvala na različnih krščanskih dogodkih. Pogosteje sem se začel udeleževati dogodkov, kamor je šla tudi ona." Večkrat se je pridružil spletni molitvi po njenih molitvenih namenih.

Do njunega prvega srečanja v živo je nato preteklo kar nekaj let. "Ko je Damian predlagal srečanje, sprva nisem bila za, ker me zmenki takrat niso zanimali. Prepričali pa sta me dve stvari: že na začetku je govoril, da razmišlja o redovništvu, poleg tega so me navdušile njegove zgodbe o potovanju po Poljski z omejenimi finančnimi sredstvi."

Na prvem srečanju sta si izmenjala posebni darilci: Damian je Marysii podaril Marijin kipec, ona pa njemu kipec sv. Frančiška. Po tem srečanju je bilo njuno prijateljstvo včasih bolj intenzivno, spet drugič manj. "On je bil tisti, ki je vzpostavljal stik. Nisem razmišljala o tem, da bi se zapletla z njim," pravi Marysia.

Lani septembra je Marysia dobila ponudbo za službo na drugem koncu države. Delala bi kot oskrbnica hiše za duhovne odmike. "Odločila sem se sprejeti Božje povabilo, pustiti vse in zapustiti Varšavo. Nisem vedela, koliko časa bom delala tam. Nisem imela avta, da bi lahko preselila stvari, in takrat mi je Damian priskočil na pomoč."

Marysia ni vedela, da Damian ves ta čas moli devetdnevnico za blagoslov odnosa z Marysio. "Zavedal sem se svojih čustev do nje, poznal pa sem tudi razkorak v dojemanju najinega odnosa. Marysia je bila vedno blizu Bogu. In jaz? Pred desetimi leti me je Bog potegnil iz hude zmešnjave: depresije, poskusov samomora, drog, alkohola in samozaničevanja. Pri neki spovedi mi je tako rekoč odvzel staro 'programsko opremo' in dal novo, toda kako bi lahko razmišljal o tako brezhibni ženski, kot je Marysia?!"

Na silvestrovanju je med adoracijo zaslišal notranji glas: "Marysia bo dobra žena zate, le bolje se morata spoznati v vsakdanjem življenju." Na te besede se je spomnil, ko ga je Marysia prosila za pomoč pri selitvi. V nekaj minutah je uredil vse obveznosti odšel z njo. Ko je videl, v kakšnih razmerah naj bi živela na novi lokaciji, je ostal še en teden in izvedel nekaj manjših popravil in prenov. "V mislih sem imel, da je to priložnost, ko jo lahko bolje spoznam v vsakdanu."

Ob povratku domov in končani sezoni v poročni dvorani se je odločil, da bo sledil Marysii v novi kraj. Želel ji je biti v oporo. "Pripravljen sem bil pustiti vse, kar imam, družino, dom, in ji slediti tja, ker jo preprosto ljubim. Zaupal sem jo Jezusu in mu želel služiti na takšen način."

Spominja se, da sprva ni bilo tako preprosto, kot si je predstavljal sam pri sebi. "Toda vse, kar sem storil, sem izročil v Jezusove roke, rekoč: Gospod Jezus, to je iz ljubezni do tega dekleta. Vse to prizadevanje darujem iz ljubezni."

Tudi za Marysio je bil začetek težak, predvsem zaradi novega okolja in pomanjkanja prijateljev.

"Ko je Damian prišel drugič, prostovoljno, za daljše časovno obdobje, sem bila kar malo vesela, ker sem lahko računala na njegovo pomoč, po drugi strani pa sem imela mešane občutke, ker sem vedela, da bom verjetno z njim preživela več časa. Intuitivno sem vedela, da do mene čuti nekaj več, vendar se s tem nisem želela soočiti. Sodelavci so mi rekli, naj mu končno povem, kaj jaz čutim oz. ne čutim do njega, in naj mu sporočim, kje je njegovo mesto v mojem življenju. Končno sem se odločila za to."

V pogovoru mu je povedala, da želi njun odnos ohraniti na prijateljski ravni. "Gotovo ga je prizadelo, a rekel je samo: 'V redu.'"

Damian je v tistem trenutku razmišljal samo o tem, da bi šel v kapelo, tegobe zaupal Jezusu in se zjokal pred njim. Še dobro, da sta bili v hiši dve kapeli, v pogovoru doda Marysia, ki se je po pogovoru prav tako zatekla v Jezusov objem.

Damian je v kapeli iz košarice s svetopisemskimi mislimi potegnil naslednji citat: "Zato, bratje, potrpite do Gospodovega prihoda! Glejte, poljedelec pričakuje dragocen sad zemlje in potrpežljivo čaka, dokler ne prejme zgodnjega in poznega dežja." Spoznal je, da se v tistem kraju ni znašel samo zaradi Marysie, ampak tudi zato, ker želi služiti Gospodu.

Marysia se je v naslednjih dneh izogibala srečanju z Damianom in skorajda ni zapustila hiše. Po enem tednu so se njune poti spet prekrižale in nadaljevala sta s prijateljskim odnosom.

"Damian se ni vsiljeval, lahko sem računala na njegove nasvete. Nikoli ga nisem dojemala kot kandidata za moža, a moje srce se je začelo spreminjati." V naslednjih tednih se je začela močno zavedati, da jo ima Damian resnično rad.

"Ni bila plitka ljubezen, ampak iskrena in globoka, gledal me je z občudovanjem. Tudi sama sem ga začenjala ljubiti. To je bil precejšen šok v mojem življenju!"

Po nekem duhovnem odmiku, ki so ga organizirali, je Damiana povabila na čaj. Pred srečanjem sta se oba ustavila v kapeli in Marysio je nagovoril naslednji svetopisemski citat: "Pogosto pa se druži s pobožnim možem, o katerem veš, da se ravna po postavi, s takim, ki je v svoji duši po tvoji duši, ki bo sočustvoval s teboj, če te kaj doleti." (Sir 37,12)

Odločila se je, da želi Damianu dati priložnost in ga bolje spoznati. Od tistega dne je začel vsak dan prihajati na čaj.

Postopoma sta se začela zbliževati. Ko je morala Marysia za nekaj časa oditi nazaj v Varšavo, je Damianu zaupala ključ stanovanja, da bi zalival njene rože. V tem času ji je s pomočjo prijaznih ljudi, ki so darovali pohištvo, prenovil dotrajano kuhinjo, pripoveduje Damian. "Čez dan sem imel veliko dela, zato sem pri Marysii delal ponoči."

Ob njenem povratku je Damian v pogovoru izrazil željo, da bi postala par. "Bog mi je položil prave besede v usta. Povedal sem ji, kako lepa in pomembna je zame, kako sem prišel do tega spoznanja in da me je Bog utrdil v tej odločitvi z najrazličnejšimi znamenji."

Marysia pa je morala o vsem še malo razmisliti … Damianu je postavila številna vprašanja, vezana na njuno potencialno skupno prihodnost. Boga je prosila, da bi se odprla in prepustila Damianovi ljubezni. "Moje srce je osvojil s svojimi besedami in odgovori, vendar je bilo vseeno presenečeno nad potekom dogodkov. Za trenutek sem odšla v drugo sobo. Ko sem se vrnila, sva se objela in tako ostala štiri ure in pol!"

Že po nekaj dneh je sledila zaroka. Damian je nato Marysii nadel zaročni prstan še v kapeli, pred Jezusom, za katerega pravi, da je najboljša priča.

"Že od začetka sva se osredotočala na skupno molitev, adoracijo in čas z Jezusom, kar naju je še bolj zbližalo," sta hvaležna.

Kmalu sta se tudi začela pogovarjati o poroki, ki je bila letos maja. "Izkazalo se je, da je med sezono edini prosti termin v poročni dvorani, kjer delam, prva sobota v maju! Še več, tudi vsi drugi ponudniki storitev, ki sem jih poznal in sva jih želela najeti (gostinstvo, glasba, fotograf), so imeli takrat prosto!"

Marysia ob koncu pogovora pove, da sta sedaj končno srečen zakonski par. Zakoncema želimo, da bi bilo tako še dolga leta!

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie.