Čeprav je Libanon zadnje čase na naslovnicah svetovnih časopisov zaradi kriznih razmer, se bo tam zgodil pomemben dogodek, ki ni povezan z vojno v regiji. Beatificiran bo Estephan El Douaihy.
Estephan El Douaihy, v latinščini znan kot "Stephanus Aldoensis" (v slovenščino njegovo ime prevajamo s Štefan), je bil 57. maronitski patriarh Antiohije in Vzhoda med letoma 1670 in 1704. Slovel je kot ugleden libanonski zgodovinar in teolog, zato si je prislužil naziva "oče maronitske zgodovine" in "drugi Krizostom".
Želel se je vrniti domov
Rojen je bil 2. avgusta 1630 v Ehdnu na severu Libanona. Bil je sin subdiakona Mikhaela in Maryam (Marije) Douaihy. Očeta je izgubil pri treh letih. Pri enajstih letih ga je patriarh Jirjis Amira poslal v maronitski kolegij v Rim, kjer je študiral štirinajst let in se izuril v retoriki, logiki, matematiki, filozofiji, teologiji in več jezikih, med drugim arabščini, sirščini, italijanščini, latinščini in grščini.
Kljub ponudbam profesorskega mesta ni hotel ostati v Rimu, ampak se je želel vrniti v rojstno mesto, da bi služil svojemu ljudstvu. Patriarh Yuhanna Safrawi ga je 25. marca 1656 v Ehdnu posvetil v duhovnika. Po posvečenju je služboval v Alepu in na libanonskem podeželju, nato pa je bil leta 1668 izvoljen za škofa maronitske eparhije na Cipru.
Leta 1670 je postal patriarh in izvedel pomembne reforme za ohranitev in razvoj maronitske liturgije s poudarkom na lastni tradiciji in zmanjševanju latinskih vplivov.
Globoka ljubezen do Cerkve
Poznavalec njegovega življenja, maronitski duhovnik Antonio Douaihy, izpostavlja, da je Estephan El Douaihy poleg predanega molitvenega življenja krasila "globoka ljubezen do Cerkve, zavzetost za njeno edinost in neomajna katoliška vera. Douaihy je bil zgled, kako lahko globoka ljubezen do Cerkve navdihne človeka, da vse svoje sposobnosti posveti krepitvi vere in ohranjanju svetega izročila."
"Kot duhovnik je takoj začel poučevati otroke in pisati knjige ter s svojimi pridigami krepiti vero mnogih. Kot škof je bil za svoje ljudstvo vodilna osebnost, kot patriarh pa je postal temeljna osebnost, ki je utelešala oznanilo vere."
Teolog, filozof in zgodovinar
"Skrbno je zbiral in preučeval rokopise, sestavljal izčrpne sezname in s pomočjo več prepisovalcev napisal številne rokopise. Njegovi prispevki na liturgičnem področju so številni, vključno z deli, kot so Svetilka svetišča, Knjiga anafor, Knjiga Šartouniya, v kateri so škofovski in pogrebni obredi, molitvene ure in zaobljube za nove menihe," razlaga Antonio Douaihy.
"Sestavil je tudi vrsto knjig o sakralni glasbi in filozofiji ter napisal več polemičnih besedil, v katerih je zagovarjal ortodoksnost maronitske vere in njeno enotnost z Rimom," pravi. "Douaihy je napisal številne zgodovinske knjige, v katerih je dokumentiral obdobja na Vzhodu, vključno z obdobji muslimanov, ki jih prej ni opisal noben drug zgodovinar, zaradi česar si je prislužil naziv velikega zgodovinarja."
Preganjanje ga ni ustavilo
Kljub osmanskemu preganjanju zaradi zavzemanja za maronitsko Cerkev, katere verniki in zlasti duhovniki so bili v tistem času pogosta tarča aretacij, preganjanj in celo umorov, ter zaradi nasprotovanju njihovi zatiralski davčni politiki, ki je mnoge maronite prisilila k umiku iz vasi, je Douaihy nadaljeval svoje delo. Pogosto se je skrival in pisal v jamah.
Umrl je 3. maja 1704 v Qannubinu v dolini Kadiša. Številni maroniti so ga takoj po smrti imeli za svetnika, mnogi so pisali o njegovem življenju in čudežih, med njimi patriarhi in škofje. Papež Benedikt XVI. je 3. julija 2008 priznal njegove junaške kreposti, papež Frančišek pa je 17. marca 2024 odobril čudež, ki mu ga pripisujejo. 2. avgusta 2024 bo v Libanonu razglašen za blaženega.
Pomemben za vso Cerkev
Antonio Douaihy pravi, da njegov pomen "daleč presega maronitsko Cerkev in zajema vse vzhodne Cerkve, ki so danes razširjene po vsem svetu. Njegovi znanstveni prispevki in spisi, zlasti uporaba zahodnih jezikov, ki jih je osvojil med bivanjem v Rimu, so imeli ključno vlogo, da je vzhodna dediščina postala znana in spoštovana v širšem krščanskem svetu."
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Aleks Birsa Jogan.
