Kdaj je najprimernejši čas za poročno slovesnost? Polnoč običajno ni prvi termin, ki bi nam prišel na misel. In vendar sta si sv. Ludvik in Zelija Martin, starša sv. Terezije Deteta Jezusa, zakrament svetega zakona podelila v torek, 13. julija 1858, okoli polnoči.
Zakaj tako?
Polnočni post
Najpogostejša razlaga za njuno odločitev izhaja iz nauka, ki ga je Katoliška cerkev upoštevala v 19. stoletju.
Katoličani so se morali več stoletij pred sveto mašo postiti od polnoči naprej. To je pomenilo, da so se morali verniki, ki so želeli tisti dan pri maši prejeti sveto obhajilo, vzdržati hrane do tistega trenutka. V 19. stoletju je bila v post vključena tudi voda, zaradi česar se je bilo zelo težko postiti ves dan.
Eden od načinov, kako zaobiti to pravilo, je bilo obhajanje svete maše ob zori, v nekaterih primerih pa celo ob polnoči.
Na ta način je lahko oseba čez dan uživala običajno količino hrane in nato prejela sveto obhajilo pri maši, ki so jo obhajali na samem začetku novega dne. Sv. Ludvik in Zelija Martin sta se zavedala vrednosti evharistije, zato sta svojo poročno mašo načrtovala v času, ko sta najlažje prejela sveto obhajilo.
Tiho in preprosto
Še en razlog, ki ga mnogi biografi izpostavljajo, je želja sv. Ludvika in Zelije po preprosti in tihi poroki. Na poroko nista želela povabiti celotne vasi in prve trenutke zakona sta raje preživela v slovesni molitvi.
Civilni obred
Še zadnja opomba: god sv. Ludvika in Zelije Martin v Katoliški cerkvi obhajamo 12. julija, na dan njune civilne poroke. Kot velja še danes, so morali francoski pari svojo poroko prijaviti med uradnim civilnim obredom, ki mu je lahko na njihovo željo sledil še cerkveni obred.
Zakonca Martin sta civilni poročni obred opravila v ponedeljek, 12. julija, ob 22. uri. To je bil začetek njunega zakonskega življenja, čeprav sta morala počakati še nekaj ur, preden sta se lahko v očeh Cerkve popolnoma izročila drug drugemu.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
