Poletje je obdobje, ko si večkrat vzamemo čas za najrazličnejše športne aktivnosti in gibanje. Večina se strinja, kako dober občutek je, ko se prijetno utrujeni vrnemo s pohoda, kolesarskega izleta, plavanja, skupinske igre z žogo ali drugih najrazličnejših športnih aktivnosti.
Gibanje nam pomaga, da zbistrimo misli, smo bolj zdravi, se bolje počutimo in imamo več energije. Koristno je prav za vsakega. In nič drugače ne velja tudi za duhovnike.
Tri slovenske duhovnike, Andreja Šegulo, Jožefa Pojeta in Ivana Jagodica, ki jim je šport blizu, sva prosili, naj za Aleteio spregovorijo o svoji ljubezni do športa in tudi o tem, zakaj je po njihovo pomembno, da se s športom ukvarjajo tudi duhovniki.
Postavili sva jim tri vprašanja:
- S katerim športom se najraje ukvarjate in zakaj?
- Zakaj se vam zdi pomembno, da se kot duhovnik ukvarjate s športom?
- Opišite svojo priljubljeno športno prigodo ali spomin.
Tako so odgovarjali:
1. S katerim športom se najraje ukvarjate in zakaj?
Ukvarjam se z različnimi športi: nogomet, kolesarjenje, supanje, pohodništvo, tu in tam grem tudi na smučanje. Gibanje mi pomeni življenje. Kateri šport mi je najljubši? Kot skupinski – nogomet. Ne gre samo za nogomet, gre za druženje. Pri nogometu pride do izraza sodelovanje. Moraš poznati soigralca, da lahko z njim igraš, sodeluješ. Glede na to, da imamo tudi slovensko nogometno reprezentanco (v dvoranskem nogometu), je to tudi "prijetna" obveza. Ne morem mimo vsakoletnih evropskih prvenstev.
Zadnjih pet let pa rad tudi supam. To pa je druga dinamika. Odklop, odmik (ne samo od obale). Tišina, voda, veslo … Ja, včasih rečem, da je lahko sup (pa tudi kolo) odličen molitveni pripomoček.
Kolo? Najdaljše poti sem naredil po evropskih romarskih središčih: Rim, Assisi že večkrat, San Giovanni Rotondo dvakrat, Medžugorje nekajkrat, Lurd, Compostela, Fatima, Čenstohova … Nekoč so romali peš (verjetno so imeli več časa), danes si "pomagamo" s kolesom … Namen pa je isti …
Najraje letim z jadralnim padalom; začel sem pred petnajstimi leti. To je posebna oblika športa, ker je najbolj odvisna od vremenskih razmer. Letenje je vsak dan drugačno, čeprav je mesto vzleta isto. Prinaša tudi posebno obliko svobode in potovanja brez motorja, poti in cest. Je vsakokratni izziv, novost in stalno odkrivanje danega trenutka. Pri gorskem letenju je povratek v dolino v nekaj minutah, pogosto prek nedostopnega terena, mimo poti, a z nepozabnimi razgledi in v družbi ptic … In to je tisto, kar je lepo.
Naj povem, da kakšen poseben športnik ravno nisem bil. V mladosti nogomet in odbojka poleti, pozimi pa smučanje. Vedno pa sem rad planinaril. In to počnem še zdaj. Hoja (ne pretirana) je zakon. V letošnjem aprilu sem prehodil tudi Camino. Priporočam.
2. Zakaj se vam zdi pomembno, da se kot duhovnik ukvarjate s športom?
Človek je duša, telo in duh … za vse je treba poskrbeti. Človek se mora gibati, tako smo ustvarjeni. In če želimo harmonijo, ne moremo zanemarjati telesne dimenzije. Kako prijetno je iti v hrib, se preznojiti, vrniti, stuširati in zadihati na polno. Delo postane drugačno … Gibanje je način življenja, je pol zdravja. In tistim, ki se ne gibajo, močno priporočam gibanje.
Vsak, tudi duhovnik, potrebuje duhovno, duševno in telesno pripravljenost ali "kondicijo". Te tri stvari so med seboj zelo povezane. Če ena upade, to vpliva na drugo. Vsak za zdravo in polno življenje potrebuje gibanje, aktivnost, seveda primerno zdravju in starosti. Šport "prevetri" vsakodnevne obveznosti, dolžnosti in napore. Da vedrino, veselje, notranje zadovoljstvo. Šport dela življenje bolj polno in hvaležno v zavedanju, kaj vse nam je podarjeno.
Zdrav duh v zdravem telesu naj bo vodilo tudi za nas duhovnike. Če telo "štima", deluje tudi Duh. Hudo je, ko se tudi duhovniki polenimo, zamastimo in zapademo telesnemu udobju brez gibanja. Sam sem največ pastoralnih in drugih duhovniških idej dobil "podarjenih od zgoraj" prav ob telesnih aktivnostih. Pa še molitev kar sama privre iz srca.
3. Opišite svojo priljubljeno športno prigodo ali spomin.
Prvo, kar mi je priplavalo na površje ob tem vprašanju, je spomin na kolesarjenje v Fatimo. Na poti smo bili 26 dni, napravili smo 3200 kilometrov. Trije smo bili. Nočitev nismo imeli vnaprej rezerviranih, iskali smo jih sproti. In vedno znova nas je presenečala odprtost ljudi in gostoljubnost. Na jugu Francije je bilo. Pozvonili smo na vratih župnišča, toda v gostoljubnosti je domačega duhovnika prehitel sosed, star približno šestdeset let. Povabil nas je v svojo hišo (zanj smo bili popolni tujci) … Predstavil nam je ženo, hčerko, sina. Pokazal sobo, kjer bomo lahko prespali. Pripravil so večerjo. Sledil je res prijeten večer. Hrana, pijača in klepet pozno v noč. Zjutraj smo imeli na dvorišču sveto mašo. In ko smo odhajali, nas je na prtljagi čakal nov dres. Za vsakega izmed nas je pripravil nov dres. Odšli smo v veliki hvaležnosti.
Močno mi ostajajo spomini poletov z najvišjih gora kar devetih držav. Všeč mi je letenje v tujini, kjer letim prvič in je vse neznano, novo. Ko pristanem, me obkrožijo ljudje in to je srečanje z njimi na poseben način. Posebno je bilo letenje s celine prek morja na šest Jadranskih otokov, pa tudi z bližnje gore na na Blejski otok. 🙂 Letos pa mi najbolj ostaja v spominu najdaljši polet (250 kilometrov) z Madžarske na Slovaško.
Spominov je veliko. Od dobljenih in izgubljenih tekem, ko sem bil še pri žogi; pa do raznovrstnih dogodkov s pohodov po gorah z ministranti, mladino, zakonci, prijatelji … tega je ogromno. Morda en ne preveč star spomin, kako sem lansko jesen na Komni hranil udomačeno lisico. Jedla mi je z roke.
