Blaž Švab ni bil čisto navaden otrok. Že navsezgodaj si je postavljal za rosna leta precej zahtevna življenjska vprašanja. Tudi delo pri 13 letih zanj ni bilo nič posebnega. Močne delovne navade se ga držijo še danes.
To je glavni razlog, da že dve desetletji in pol kraljuje v eni najbolj priljubljenih narodnozabavnih zasedb v Sloveniji. A kljub velikanski prepoznavnosti se pevec, ki bo decembra praznoval štiridesetko, ne zapira pred nikomer in vzdržuje velik krog prijateljev. A druženja ohranja skrita očem javnosti. Čemu? Izveste v nadaljevanju.
Kakšni ste bili kot otrok in katere vaše otroške lastnosti, značilnosti, vedenja ste obdržali do danes?
Najbrž sem bil vsaj malce težaven, saj sem že navsezgodaj postavljal precej zahtevna vprašanja o duhovnosti in življenju po smrti. Vse to me je zanimalo. Že kot šestletnik sem razmišljal o gradnji čistilnih naprav. Oboževal sem naravo. Zanimali so me medčloveški odnosi.
Že navsezgodaj sem imel močan socialni čut. Vse to zaradi vzgoje staršev; vzgajala sta me na način, kjer sta bila najpomembnejša poštenost in lep odnos do ljudi. Prihajam tudi iz zelo delovne družine, zato ni bilo nič nenavadnega, da sem pri 13 letih med vikendi delal – z ansamblom smo namreč igrali v tetini gostilni.
Že takrat sem imel prost le en ali dva vikenda na leto. Preostali čas sem delal, igral in prepeval. Glasba me je neskončno osrečevala, nisem pa imel namena, da se bi s tem ukvarjal bolj resno, celo profesionalno. Kot otrok sem bil precej neprizanesljiv – do sebe in drugih. Takšen sem še danes.
Se je v otroštvu kakorkoli nakazovalo, da boste kdaj profesionalno prepevali? Ste se radi izpostavljali?
Izpostavljal sem se v razredu, bil sem namreč vedoželjen, rad sem imel zgodovino, zanimali so me ljudje. Nisem pa hlepel po javnem nastopanju, sploh ne. Že kot otrok sem v javnosti rad pripovedoval, razlagal in predaval.
Kaj je tisto, kar imate pri Modrijanih najraje, v čem se čutite s sočlani najbolj povezani?
Modrijani so bili kot neka nadomestna družina. Vse, kar znamo in kar obvladamo, smo se naučili v tej majhni skupini, ki ima vse: družinske vrednote, prijateljstvo in močne delovne vrednote.
Poleg tega pa nas veže skupna zgodovina, že 25 let smo skupaj v tako rekoč istem sestavu. V skupini smo močno krepili delovne navade, zdravo samopodobo, najbrž pa tudi vedrino, ki je pomembna, da preživimo v tem svetu in v tem času.
Ste zaveden Štajerec, ki zdaj stanuje v Ljubljani, pod Šmarno goro. Kaj vam je najtežje pri življenju v Ljubljani – odsotnost narave najverjetneje ne, saj ste pod Šmarno goro verjetno obkroženi z njo?
V Ljubljani sem zelo srečen, to moram priznati. Mesto živi, srečujemo se, stiki so intenzivni, okolje je čudovito in še bi lahko našteval. V Ljubljano smo se preselili zaradi dela in nepretočnosti avtoceste. Prej sem se skoraj vsak dan 12 let vozil v Ljubljano.
Ni šlo več. Največ časa sem prebil na avtocesti. Tukaj imam veliko prijateljev in delovnih kolegov, se pa zelo rad vračam v Vrbo pri Dobrni. Tam sem odraščal in čutim tisto naravo, tisti veter, tiste ljudi. Še vedno smo veliko tudi na Štajerskem.
Vaša žena vodi rubriko na televiziji, tudi vi se lotevate novinarskih projektov tako na televiziji kot na radiu. Oba imata v sebi torej radovednost, brez katere pravega novinarja ni. Kako bi primerjali novinarski stil vaše žene s svojim?
Pri tem je treba biti pošten. Nihče od naju ni novinar. Niti približno ne. Nihče od naju se ni izobraževal na tem področju, ampak drugje, nihče od naju ni nikoli dejal, da je novinar. To je zahteven poklic, ki ga zelo spoštujem.
Tako Lara kot jaz sva delala v medijih povsem poljudno, iz nekega veselja, sproti sva se učila, še vedno se učiva. Laro zanimajo mediji, blizu so ji zabavni in srčni ljudje, s katerimi dela na Planet TV, mene pa je od nekdaj zanimalo ustvarjanje glasbenih vsebin in glasbenega prostora, kar pa je predvsem povezano z glasbo.
Nekateri (mladi) ne čutijo potrebe po otrocih, zadostujejo jim kužki ali pa celo pravijo, da so otroci strošek oz. zakaj bi jih rojevali v ta kruti svet. Kaj vi porečete na te komentarje? Kaj vam pomeni biti starš?
Ne bi rad pametoval. Mladi, ki pravijo, da ne čutijo potrebe po otrocih, niso sami krivi za to. Kriv je svet, v katerega so odrasli, svet, ki nagovarja k individualnosti, tekmovanju, materialnosti. Da, na mladih svet stoji, kje pa stojijo mladi? Pustimo mlade. Brez obtoževanja. Raje se vprašajmo, kakšen svet ustvarjamo.
Pri svojem delu se vsak dan srečujem s padcem vrednot, zato sem tako zelo vesel, da vseeno spoznavam številne mlade ljudi, ki delujejo na temelju poštenosti, načelnosti ter imajo radi lepe medsosedske odnose in jim skupnost nekaj pomeni ter si želijo družine.
Absolutno pa si ne drznem komentirati, če si nekdo ne želi družine. Veliko mojih prijateljev si ne želi otrok, kljub temu jih imam rad, in ker poznam njihove zgodbe, jih tudi razumem. Vsaka zgodba ima nek začetek.
Ko Modrijani (morda) ne bodo več aktualni, v katero področje bi se podali? Vas morda vleče v socialno delo?
Sestavljam unikaten koncept stanovanjske skupnosti. Gre za zelo velik in zahteven projekt. V zvezi s tem bo nastal tudi priročnik. Rad bi več ustvarjal. Glasbeno.
Z Modrijani si želim peti in igrati, tudi ko ne bomo več aktualni. Nastali smo iz veselja do glasbe, ne zaradi popularnosti. Povsem srečen bi bil, če bi samo ustvarjali in nastopali, brez medijskega in drugega rompompoma. Glasba ostane in je večna. Glasba pomaga. Nam in drugim.
Ste precej izpostavljeni in srečujete se z mnogoštevilnimi ljudmi, nekateri izmed njih nimajo najbolj iskrenih namenov. Znate kot socialni delavec ob srečanju z ljudmi na hitro izdelati psihološki profil človeka in ravnati glede na to? :) Kakšne ljudi spustite blizu in katere lastnosti so vam všeč?
Ne bojim se ljudi. Ne zapiram se nikomur. Zavedam se, da si lahko sam sebi največji sovražnik. Rad imam ljudi. V ljudeh je mnogo več dobrega, kot se zdi na prvi pogled. Včasih se je za tisto dobro treba malo potruditi. Ga izbrskati. Najti.
Vas je kakšno od teh srečanj (morda na nastopih) tudi nasmejalo?
Nasmejalo. Spravilo v jok. Lahko bi pisal ure in ure. Enkrat najbrž bom. Igramo 25 let. Ves ta čas se srečujemo z ljudmi. Jih opazujemo, kako odraščajo, se starajo, kako jim poteka življenje. In obratno. Drugi opazujejo nas. Kako zorimo ali kako propadamo. In kot je rekla moja "omika", čas res hitro beži. Prehitro. Ko bi se zavedali, kako zelo hitro, bi delali vse drugače.
Vsakomur se dogaja, da mu zmanjka moči, zagon za vsakdan pojenja, morda tone v malodušje. Na koga se obrnete – poleg najbližjih – ko se to zgodi?
Malodušja ne poznam. Poznam močno utrujenost ali razočaranost, ki malce ohromi. V osnovi pa sem borec. DNK moje družine je DNK borcev, vojakov, ljudi, ki so preživeli v najtežjih razmerah. V takih trenutkih v sebi odkrijem dodatne vire moči in vse steče. Res pa je, da nikoli nisem sam.
Sem eden tistih, ki imam veliko zelo dobrih prijateljev, takih, s katerimi se poznam že deset, dvajset let. Seveda mi na kraj pameti ne pride, da bi druženje z njimi objavljal na družabnih omrežjih in tako razvrednotil pravi namen naših srečanj. Družina je tista, ki ti najbolj pomaga in ti v teh trenutkih prisluhne. Gorje samemu.
