separateurCreated with Sketch.

V cerkev je vstopil kot ateist, iz nje pa šel kot kristjan

Michał Gołębiowski - autor
whatsappfacebooktwitter-xemailnative
Bogna Białecka - objavljeno 07/08/24
whatsappfacebooktwitter-xemailnative
"Vedno bolj sem bil prepričan, da je Katoliška cerkev prava skupnost, ki jo je ustanovil Bog"

Michał Gołębiowski, avtor pravkar izdanega romana Dalej tylko pola (Samo polje pred nami; op. prev.), je mladi prozaist, esejist, prevajalec in literarni zgodovinar. Odraščal je v ozračju, ki je bilo sovražno do Katoliške cerkve. Njegova mladost je bila v znamenju heavy metala in hipijevske kulture. Nepričakovano srečanje z Bogom v cerkvi mu je za vedno spremenilo življenje. Objavljamo njegovo pričevanje.


Sovražno versko okolje

Odraščal sem v neverni družini. Mama je bila del hipijevske kulture, za katero so bili značilni posvetna duhovnost, literatura in svobodomiselna umetnost. Iz otroštva se spominjam, da sem si nenehno predvajal pesem Riders on the Storm skupine The Doors. Moj oče, oddaljen od družine in vere, se je posvečal svojemu kultu starih heavy metal skupin. Oba starša sta na Cerkev gledala kot na inštitucijo, ki zaposluje misli ljudi.

To je še posebej veljalo za mamo, ki jo je po eni strani navdihoval pogum avantgarde, po drugi strani pa jo je odvračala podeželska religioznost, zaznamovana z neupravičenim trpljenjem in pasivnostjo. Moj oče je bil manj bojevit in bolj posmehljiv. Ne le do Cerkve, ampak tudi do vsega, kar je nosilo znake metafizike. V tem sta se moja starša razlikovala: v očetu ni bilo drame, ki sem jo videl v materi. Ko sem odraščal v takšnem ozračju, sem seveda pridobil sovražen odnos do vere.

Vpliv eksistencialistične filozofije

V gimnaziji in srednji šoli sem se začel zanimati za velike humanistične misli. Ker je bil moj oče v tistem času v mojem življenju odsoten, je mama dejavno podpirala moje branje in intelektualne navdihe. Po njeni zaslugi sem dobil dostop do starih filmov in stare glasbe, predvsem pa motivacijo in sredstva za nadaljnje raziskovanje.

Najbližji mi je bil eksistencializem, zlasti tisti Jean-Paula Sartra. Moje navdušenje se je začelo s knjigo Nausea, ki se mi je zdela edini verodostojni opis človeške usode. Moj najljubši pesnik v tistem času je bil Arthur Rimbaud. Moj najljubši pisatelj Louis-Ferdinand Céline. Začel sem nositi majice z Jimom Morrisonom in Janis Joplin.

Fascinacija s profanacijo

Moj odnos do krščanstva morda ni bil zelo sovražen. Vsekakor pa mi je bila všeč zamisel, da bi ukradel sveto tistemu, za kar sem verjel, da ni nič drugega kot praznina in meso. Hodil sem z dekletom, ki je podžigalo plamene mojih čustev z nenehnim ponavljanjem, da namerava napasti bližnje kapelice. Všeč so mi bili bogokletneži in ikonoklasti.

V njih sem čutil enako kruto iskrenost, ki ni prenesla lepih laži o smislu življenja in raju po smrti. "Poglej, kakšna krama je to," bi rekla Patricija in mi kazala svete slike in medaljone, ukradene od nekod. In ob pogledu nanje sem bil prepričan, da je religija povsem človeška stvaritev. Zdelo se mi je popolnoma nemogoče, da bi Jezušček lahko zmagal nad resnico o nesmiselnosti obstoja.

Prvo srečanje s krščanstvom

Nekega dne, tik pred zaključnimi izpiti, sem se pred dežjem zatekel v cerkev Srca Jezusovega v Novem Targu. Potem se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Videl sem Jezusove odprte roke na podobi zadnje večerje, delček evangelija o utelešenem Bogu, ki je apostolom umival noge. V meni se je nekaj globoko in nepričakovano zlomilo.

Do zdaj sem bil prepričan o resničnosti izjave Feuerbacha, Nietzscheja in Sartra, da je bil človek tisti, ki je ustvaril Boga, po svoji podobi in sličnosti. Potem pa mi je v prazni cerkvi prišlo na misel, da si ljudje takega Boga ne bi mogli izmisliti. Ne takega, ki se spusti v najgloblje plasti človeka, ne da bi vladal, ampak da bi služil.

Ta izkušnja je spremenila moje življenje. Bog me je prisilil, da sem v cerkev vstopil kot ateist in iz nje izstopil kot kristjan.

Nova pot v veri

Naslednji dan sem si kupil Sveto pismo, ki sem ga od takrat dalje povsod nosil s seboj. Ker nisem imel katoliške izobrazbe, sem mislil, da verniki preprosto hodijo naokrog s Svetim pismom in ga berejo ob vsaki priložnosti, zlasti v prazni cerkvi.

Spomnim se, da me je nekega dne pred oltarjem srečal duhovnik. Vprašal me je, kdo me je naučil tako brati Sveto pismo. Odgovoril sem mu, da nihče, da sem ga preprosto vzel s seboj in ga bral. "Nekdo te je moral naučiti, nekdo te je moral tako voditi," je rekel in odšel.

Sveto pismo sem bral tudi ob reki, na avtobusni postaji in v parku. Nekega dne sta me ustavila dva mladeniča. Odpeljala sta me v zeleno stavbo z napisom: Resničnost je Kristus. Povedala sta mi, da je to binkoštna cerkev, kar mi takrat ni pomenilo niti najmanj. Najprej zato, ker nisem vedel za delitve, ki obstajajo v krščanskem svetu. In drugič, edina stvar, ki mi je bila takrat pomembna, je bilo spoznavanje ljudi, ki služijo Bogu.

V tem pogledu je imela Katoliška cerkev zame izrazito negativno konotacijo. Takrat, preden sem začel študirati, sem delal v pekarni in vedel sem, da so moje stranke, ljudje, ki še zdaleč niso bili vzorniki morale in lepega vedenja, vsako nedeljo šli k maši.

Tu je bilo drugače. V cerkvi sem srečal enega od svojih starih učiteljev. Ko me je zagledal, so mu v oči privrele solze. Spominjal se me je kot osebo, ki je bila v življenju izgubljena, potem pa sem se nenadoma in nepričakovano pojavil kot nekdo drug, najden, ki pripada Kristusu. To veselje in to čustvo popolnoma razumem.

Izjemen čar Katoliške cerkve

Čez čas pa so se v meni začeli porajati dvomi. O teologiji evharistije nisem vedel ničesar, vendar mi je nekaj globoko v srcu govorilo, da mi manjka prav to. Protestantski načini razlaganja, da sta kruh in vino le simbola in da Kristusova navzočnost ni dobesedna, temveč metaforična, mi niso dali miru.

Sčasoma sem se zapletel v dvojno življenje. En dan sem hodil v binkoštno cerkev, naslednji dan pa sem šel v cerkev na češčenje Najsvetejšega. Udeležba pri maši je pri binkoštnikih veljala za eno najhujših oblik malikovanja. In vendar sem si na neki točki drznil početi tudi to. To je trajalo nekaj časa in konflikt, ki sem ga takrat doživljal, je postal tako neznosen, da sem prosil Boga, naj me usmeri na pravo pot.

Prelomnica se je zgodila, ko so mi cerkveni starešine zaupali nalogo, da raziščem marijanske dogme Katoliške cerkve. Tako sem začel s tistim, kar se mi je zdelo najpreprostejše, saj je bilo najbolj neverjetno – z Marijinim vnebovzetjem. Potem pa se je zgodilo nekaj, na kar nisem bil pripravljen. Bolj ko sem bral o virih in temeljih katoliškega marijanskega kulta, močnejši je bil val prepričanja o nadnaravnih in ne le človeških koreninah Cerkve, ki je pritiskal name.

Ne glede na to sem začel razmišljati, da je binkoštna skupnost ob vsej svoji občudovanja vredni gorečnosti za vero Cerkev, ki jo je "ustvaril človek", po človeških prizadevanjih in pobudah, medtem ko katoliška Cerkev preprosto je. Ustanovilo jo je nekaj večjega. Nekdo večji.

Zato bo vztrajala. Tudi ko duh v njej oslabi, čeprav seveda ne bi smel. Vedno bolj sem bil prepričan, da je Katoliška cerkev prava skupnost, ki jo je ustanovil Bog.

Nov začetek

S stališča binkoštnika sem vedel, da so v Katoliški cerkvi mnogi duhovniki pastirji, ki so prikrajšani ne le za občutek odgovornosti za svoj poklic, ampak tudi za nadnaravno vero. Ne bi jim zaupal svoje duše in povsem človeška in zemeljska modrost, ki je zastokala v tonu človeka, ki je jedel kruh iz več kot ene peči, ni bila tista modrost evangelija, ki me je napolnila s povsem drugačnim življenjem. In vendar sem tam, v tistem opustošenem hlevu nekako videl pravo mesto.

Razpet med svojim prepričanjem o resnici, ki se mi je pravkar razodevala, in človeškimi pomisleki občudovanja, spoštovanja, hvaležnosti in ljubezni do binkoštnikov, ljudi, ki resnično živijo po veri, sem nekega dne odšel k jezeru, da bi do večera, do sončnega zahoda, ki bi s svojo senco končno prekril črke, bral in meditiral o Svetem pismu. "Morda se bo na ta način kaj odločilo," sem si mislil. Odločil sem se, da ne bom zapustil tega kraja, dokler ne bom vedel. Takrat je pihal veter, kot da se pripravlja nevihta. Zato sem prelomil svojo odločitev.

Ko sem se vračal, sem naletel na procesijo s kipom Marije. Pomislil sem, da so mnogi od teh ljudi morda navezani le na zunanjo plat obreda. Morda tam ni tako žive vere, kot jo najdem med binkoštniki. Toda vsi ti ljudje, zavedajoč se tega ali ne, gredo proti zlati hiši, kjer v kruhu in vinu prebiva On sam. Takrat sem vedel, da sem del te procesije.

Ob doživljanju svete maše in češčenju Najsvetejšega sem našel mir in globino, ki sta mi prej manjkala. Razdelitev med skupnostmi je izginila in odločil sem se, da bom povezan s Katoliško cerkvijo.

V prihodnosti

Danes sem katoličan, izkušnje iz mladosti in poznejša iskanja pa so okrepili mojo vero. Vsak dan se Bogu zahvaljujem za pot, po kateri me je vodil, in za vse ljudi, ki sem jih spoznal na svoji duhovni poti.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja AleteiePrevedla in priredila Reneta Anžič Trtnik.

E-novice

Prejmi Aleteia v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e−novice.

Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
See More
E-novice

Prejmi Aleteia v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e−novice.