“Materinstvo je zame eden največjih življenjskih izzivov”

Dijana Pita da Costa je študirala arheologijo, kot muzejska pedagoginja pa je zaposlena v Muzeju krščanstva na Slovenskem, ki se nahaja v samostanu v Stični. Pred tem je bila zaposlena tudi v marketingu in kot upravljavka digitalnih vsebin.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Moj dan se med tednom prične zgodaj. Vstajam prva, da imam lahko kopalnico zase in se, še preden se mož in otroka zbudijo, v miru uredim. Nato pripravim zajtrk za vse in skuham kavo za naju z možem.

Pogovorimo se o dnevu, ki nas čaka, pomirimo kakšne skrbi ali strahove, če seveda so, in si zaželimo super dan. Veliko juter si vzamem tudi čas, da peš pospremim hčer v vrtec ali sina v šolo. To so moji najljubši trenutki, saj smo lahko še malo skupaj, preden odhitimo vsak k svojim obveznostim.

2. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
Urejenost spada k mojemu delu, torej k delu z obiskovalci. Zdi se mi, da urejena podoba pomembno prispeva k ustvarjanju dobrega prvega vtisa pri ljudeh. Ob tem pa je seveda pomembno tudi, da smo prijazni in da se potrudimo, da obiskovalec od nas odide zadovoljen z izkušnjo, ki smo mu jo pričarali.

3. Materinstvo je najlepša vloga, ker …?
Materinstvo je vsaj zame eden največjih življenjskih izzivov. Je izredno zahtevno, hkrati pa lahko ob otrocih oba s partnerjem nenehno rasteva in postajava boljši osebi.

4. Pravite, da je poklic muzejske pedagoginje za vas sanjski poklic. Zakaj? Kaj vas pri tem delu tako napolnjuje?
Ta poklic je zame sanjski, ker gre za super kombinacijo stika z obiskovalci, raziskovalnega dela (raziskovanje zbirk, različnih tem v zvezi z razstavami in programi) in kreativnosti (načrtovanje novih programov, razstav, izdelovanje didaktičnih pripomočkov itd.).

Kustos pedagog se mora redno izpopolnjevati in izobraževati, tudi objavljati moramo poljudne, strokovne in znanstvene prispevke, kar se mi zdi zelo pomembno zaradi napredovanja v karieri kot za razvoj stroke.

Muzejski pedagogi smo v Sloveniji povezani v skupino Pedagoška sekcija pri Skupnosti muzejev Slovenije in glede na vse naše aktivnosti in načrte za prihodnost lahko rečem tudi, da ima muzejska pedagogika v Sloveniji zelo svetlo prihodnost.

5. Kateri projekt, ki ste ga izpeljali ali pri njem sodelovali kot muzejska pedagoginja, se vam je do sedaj najbolj zasidral v srce in spomin?
Zame je bila izredno lepa izkušnja ustvarjanje novega pedagoškega programa za predšolske otroke. V našem muzeju je teh obiskovalcev najmanj, bi pa si jih želeli več. Zato sva se povezali s sodelavko, restavratorko, Ireno Rotar in skupaj zasnovali nov program, ki se prične s senčno lutkovno predstavo.

Zgodba pripoveduje o papagajčku Kokiju, ki se pred nevihto zateče v naš muzej in si gnezdo ustvari v zlati skledi. Nato pa sreča muzejsko restavratorko in ji pomaga pri njenem delu. Predstava je izredno privlačna, ker gre za senčne lutke. Po predstavi pa morajo otroci v muzeju poiskati papagajčkove sledi (stopinje itd.), kar jih pripelje tudi do zlate sklede. Na koncu pa prejmejo še telefonski klic na pomoč in odhitijo pomagat čisto pravi restavratorki.

Otroci tako najprej spoznavajo muzejsko okolje skozi papagajčkovo doživljanje, nato pa še sami. Spoznavajo muzej in muzejske poklice ter pomen ohranjanja dediščine za prihodnost.

6. Danes lahko praktično vse, kar nas zanima, izvemo na spletu. Zakaj je po vašem mnenju kljub temu dobro za nas, da obiskujemo muzeje in druge kulturne ustanove?
Zdi se, kot da je res vse na spletu, vse informacije, prijatelji pa super algoritmi, ki nam takoj spišejo diplomo, članek ali projekt. Vendar pa pri svojem delu opažam in beležim pozitiven vpliv muzejev na ljudi. Če recimo omenim šolarje. Tem se z leti zaradi rabe tipkovnice slabšata motorika in fina motorika. Zaradi časa, ki ga preživijo pred zasloni, pa niso zmožni ohranjati koncentracije.

Dobra stran muzejev in naših programov pa je, da so antipod spletu. V muzeju se lahko znova umirijo in s primarnimi aktivnostmi vadijo vse tiste veščine in krepijo intelektualne sposobnosti, ki zaradi škodljivega učinka spleta izginjajo. Tako, da – več v muzej in manj ekranov, prosim!

7. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Duhovno se napolnim v cerkvi, med potovanji, pa tudi na drugih svetih krajih. Veliko pa mi da tudi joga, ki sem jo "odkrila" zelo mlada, že kot dijakinja, in mi z leti tudi vedno več daje.

8. Kako se ob vseh obveznostih in vsesplošnem pomanjkanju časa posvetite svojemu možu?
Hvala za to vprašanje. Zdi se mi, da o zakonskih odnosih kar premalo govorimo. Živimo življenje, kjer se družinski člani ob službi, šoli, vrtcu in vseh naših hobijih pravzaprav zelo malo vidimo. Večeri so zato najini. Ko otroka zaspita, se tudi midva umiriva. Za najin odnos je bil pogovor vedno pomemben, vedno sva skušala sproti reševati napetosti.

Poleg tega pa se zavedava, da se tudi midva spreminjava, da naju otroci spreminjajo, da konec koncev tudi najini službi puščata na naju "pečat" (tudi stres).

Predvsem pa sva skupaj ozavestila, da morava kljub hitenju najti čas za naju, samo za naju. Včasih greva tudi na zmenek, na večerjo v mesto ali v kino. Uživava pa tudi v skupnem načrtovanju izletov, potovanj.

9. V službi ste imeli naporen dan – nosite delo in težave domov? Kako se temu izognete?
Seveda, mislim, da se temu težko izognemo, da kdaj pa kdaj ne bi prinesli domov kakšnega stresa ali slabe volje. Pri tem mi najbolj pomaga moj soprog, ki me takoj spregleda in razkrinka in mi to tudi na glas pove.

Mislim pa, če se smem malo pošaliti, da pogosteje kot slabo voljo prinašam domov delo. Ne prav pogosto, vendar pa imam navado, da doma zvečer vadim, preden imam naslednji dan vodene oglede ali izvedbe pedagoških programov v muzeju. Doma imam mir in zdi se mi pomembno, da je moja izvedba brezhibna in tekoča.

10. Biti ženska je lepo, ker …?
Ker doživljamo svet na svoj način. Lahko smo empatične in čustvene. Ženske imamo tudi znameniti šesti čut, ki nam pomaga pri sprejemanju odločitev. Smo neizmerno močne in pogumne. In seveda, kar se mi zdi izredno pomembno, ženske rojevamo. Naša telesa so sposobna tega neverjetnega čudeža.

Mislim pa, da bi se morale večkrat spomniti tega in biti tudi bolj prizanesljive, ne tako kritične do svojih teles in biti zadovoljne s svojim telesom in same s seboj.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.