Pogosto slišimo, kako podnebne spremembe puščajo posledice na ledenikih, gozdovih in oceanih. Toda vpliv vse pogostejših suš, hudih poplav in mogočnih orkanov pušča posledice tudi na katoliški dediščini širom po svetu. Od Španije do Filipinov: predstavljamo vam nekaj primerov, kako skrajne vremenske razmere spreminjajo našo večstoletno dediščino.
Španija
Španska avtonomna pokrajina Katalonija je v lanskem januarju razglasila izredne razmere po večmesečni hudi suši, zaradi katere so bile oblasti prisiljene omejiti porabo vode na tem območju. Ko so vodni zbiralniki na podeželju začeli presihati, so se začeli pojavljati nekoliko srhljivi ostanki davno izgubljenih vasi.
Najznamenitejše arheološko odkritje, ki ga je spodbudila suša, je verjetno cerkev iz 11. stoletja v vasi Sant Romà de Sau, ki je bila popolnoma potopljena po izgradnji bližnjega jezu v šestdesetih letih 20. stoletja.
Domačini, ki živijo v bližnjih krajih, so bili vajeni, da so v sušnih obdobjih videli, kako se vrh cerkve dvigne s površine zbiralnika, nikoli pa niso videli celotne zgradbe, ki bi molila iz vode.
Filipini
Podoben niz dogodkov, ki je pripeljal do pojava španske cerkve v vasi Sant Romà de Sau, se je odvil na severu Filipinov, kjer je dolgotrajna suša v začetku leta 2024 privedla do pojava starega mesta Pantabangan, ki je bilo potopljeno po izgradnji jezu v sedemdesetih letih preteklega stoletja.
Po umiku voda ostanki potopljenih stoletnih nagrobnikov, cerkva in stavb na območje privabljajo skupine radovednih obiskovalcev, krajevni ribiči pa so svoje spretnosti preusmerili v prevažanje turistov po vodi, kjer raziskujejo ostanke, ki so se nedavno znova pojavili na površju.
Mehika
Še eno hudo obdobje suše je privedlo do vnovičnega pojava katoliške dediščine v pokrajini Quechula v Mehiki. Osupljivi ostanki cerkve sv. Jakoba iz 16. stoletja, ki so jo v času španske vladavine zgradili dominikanski bratje, so se znova pojavili, potem ko je zaradi pomanjkanja dežja in hude vročine raven vode v zbiralniku Nezahualcoyotl neobičajno upadla. Zbiralnik je nastal po izgradnji jezu na enem od pritokov reke Grijava leta 1966.
Cerkev iz 16. stoletja, katere gradnjo je nadziral p. Bartolome de la Casas, je kljub skoraj 60 letom pod vodo izjemno dobro ohranjena, z vsemi značilnostmi španskega kolonialnega sloga, kot so obokana okna in bele štukature.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
