Nekoč je na olimpijskih igrah tekmoval, danes je tam v srajci s kolarjem

Človek obrača, Bog obrne. O olimpijskih igrah sanjajo vsi športniki. Nekaterim se nanje uspe uvrstiti. Številni med njimi se tja zavihtijo dvakrat ali celo večkrat. Slovenski strelec Rajmond Debevec je nastopil na kar osmerih olimpijskih igrah. Resnično posebna pa je zgodba Američana Josepha Fitzgeralda, ki je na domačih igrah v Atlanti leta 1996 nastopil kot rokometaš. Danes, 28 let pozneje, pa v olimpijski vasi skrbi za duhovno oskrbo športnikov.

"Gre za enako navdušenje, da bi napravil in videl vse ter šel povsod. Tudi jaz sem občutil to, čeprav bi bilo za športnike bržkone bolje, da bi se pred tekmovanji umirili," je povedal za francosko izdajo Aleteie.

V Pariz ga je poslala ameriška škofovska konferenca. Med igrami skrbi za duhovno oskrbo udeležencev in podeljevanje zakramentov tistim, ki to želijo. "Njihova in naša zrelost pred 30 leti se ne moreta primerjati. Oni dejansko iščejo vero."

Le kdo bi si mislil, da bo mladenič, povsem posvečen športu, postal duhovnik? Da bo nosil srajco s kolarjem namesto dresa? Joseph se je rodil v newyorški katoliški družini. Tako oče kot brat sta bila navdušena športnika. Odpravil se je po bratovih rokometnih stopinjah. Med letoma 1993 in 2003 je igral za reprezentanco ZDA. Poleg olimpijskih iger je nastopil tudi na svetovnem prvenstvu pet let zatem. Treniral je tudi do sedemkrat na teden, a na Boga ni pozabil.

"Vrstile so se lepe športne izkušnje, a kamorkoli sem šel, sem vedno želel najti cerkev. Ne glede na to, kam smo šli večer prej, bodisi plesat ali na pivo, sem ob nedeljskih jutrih vedno šel v cerkev. Pa tudi pametnih telefonov nismo imeli tedaj."

Dolgo je tuhtal o svoji življenjski poti – naj se poroči ali zaživi posvečeno življenje? Odločitev je padla in 30. avgusta 2001 je v New Yorku vstopil v bogoslovje. Prav na svoj 30. rojstni dan. Enajst dni zatem je letalo preletelo stavbo, v kateri je študiral, in treščilo v enega od stolpov Svetovnega trgovinskega centra (WTC). Joe je v terorističnem napadu izgubil tri prijatelje, med njimi dva gasilca. Prav njun pogum in žrtev sta ga navdihnila, da se je soočil z vsemi izzivi takratnega časa, med katerimi so bili tudi dvomi o poklicanosti.

"V športu vadiš telo in um, da se lahko kosaš z vsemi preprekami. Na tekmi se vse dogaja zelo hitro, zato se je treba znati hitro prilagajati, a obenem ostati miren. Duhovništvo ponuja lepe trenutke, a tudi težke. Na primer, ko pridem k umirajočemu. Ali ko moram zaradi pandemije pokopati 230 ljudi v manj kot letu."

Pravi, da mu športne izkušnje pomagajo tudi v duhovniškem poklicu. Tudi športnike zato bolj razume. Tudi on se je potegoval za športne uspehe. "A ti minejo. Pomembnejše je poznati Jezusa Kristusa. Ko ga res spoznaš, ga ne boš nikdar zapustil."

Oče Joe se je moral naučiti, da služi drugim, in ne obratno. "Moral sem spoznati, kako postaviti svoje želje in cilje na stran. To je težko, saj si v športu ponavadi želiš tekmeca onemogočiti. Želiš zmagati. V športu to ne gre. Gospod je dopustil, da so ga ubili na križu. Jaz sem prehodil pot od tekmovalca do prejemnika Božje ljubezni. To je spremenilo moje življenje."

V odgovor na vprašanje o vzorniku je oče Joe pokazal fotografijo na telefonu, na kateri Kristus umiva noge svojim učencem. "To si želim tudi jaz. Kristusu moram dovoliti, da me umije, da lahko jaz umivam druge." Tudi v teh tednih, ko je njegov urnik popolnoma prilagojen nastopom športnikov.

In še sporočilo za konec: "Prizadevanje, da prideš na vrh, ni samo po sebi slabo. Ampak to ni naša globoka identiteta. Ljudem bi rad pomagal prisluhniti mogočnemu sporočilu, da smo ljubljeni Božji otroci. Naše identitete ne določa medalja okrog vratu."

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie.