Judoistka Andreja Leški nas je na olimpijskih igrah v Parizu osvojila ne le z zlato medaljo v kategoriji do 63 kilogramov, temveč tudi s širokim, prisrčnim in samozavestnim nasmehom. Koprčanka, ki je obalo zaradi juda pred leti zamenjala za Ljubljano, me v najinem pogovoru ni pustila ravnodušne. Moja soimenjakinja je odločna ženska močnih stališč, ki jih je iskreno predstavila Aleteijinim bralcem.
Andreja, čestitke za zmago na olimpijskih igrah, s katero ste razveselili Slovenijo!
Hvala.
Kakšna je bila vaša vzgoja? Očitno dobra, saj ste postali športno naravnana, odločna in visoko motivirana ženska.
Še preden sem začela resneje trenirati, smo z družino veliko časa preživeli zunaj. Pogosto smo obiskali športni park Bonifika in se tam igrali z žogo. Na morju v kampu smo radi skupaj igrali badminton. Šport je bil vedno prisoten, a ne usmerjeno.
Kakšna deklica ste bili?
Že takrat sem bila polna energije, rada sem imela zaseden urnik in delala sem tisoč stvari naenkrat.
Naštejte nam nekaj ključnih dejavnikov, zaradi katerih ste zmagali na olimpijskih igrah. Kako zelo ste se morali v teh letih namučiti, da ste prišli do tega uspeha?
Uspeha si moraš zares želeti. Vsi športniki trdo trenirajo in vsi si zaslužijo medaljo. Potrebna je predanost, športu moraš posvetiti svoje misli in svoj čas. To ne pomeni izključevanja drugih stvari v življenju; pomembno je le to, da si na treningih prisoten z glavo in telesom, z vsem svojim bitjem.
Ne gre brez zaupanja vase. Če želiš stopiti na zmagovalno stopničko, si moraš upati pomisliti in verjeti v to, da lahko prideš na vrh in premagaš vse. Zmagovalec je lahko le eden. Misli o tem so lahko velike in strašne, zato je tu potrebnega precej poguma.
Zadovoljna sem, ker imam odlično podporo iz okolja, obenem pa se osredotočam na pozitivno. Na svetu zagotovo obstaja kdo, ki mu nisem preveč všeč, a mene to ne zanima. Čutim, da ljudje dihajo z mano in me podpirajo, jaz pa jim to vračam. Tu ni ne prostora ne časa za dvome in nesramnost.
Ko ste ravno omenili nesramnost, kako ravnate z negativnimi komentarji ljudi? Slovenci smo radi "kavč selektorji" oz. znamo biti zelo ostri, včasih tudi žaljivi, če vse ne gre po planu. Lahko na vse to le odmahnete z roko?
To je res težka stvar. Gledalci se morajo zavedati, da smo športniki samo ljudje in da je šport naš poklic. Tako kot npr. poštarski. Naj dodam, da športniki vidimo in slišimo vse komentarje. Zdi se mi, da na ulici ne bi mogli tako grdo ozmerjati človeka, kot to lahkotno storimo skriti za ekrani. Morda še pomislimo ne, da lahko s tem koga prizadenemo.
Moj recept za soočanje s tem? Komentarjev ne prebiram, veliko pa sem delala tudi na svoji samozavesti. Vedno moraš vedeti, kdo si in koliko si vreden, pa te takšni komentarji ne morejo omajati. Izpostavljeni smo jim vsi, zato je najbolje, če se nanje ne osredotočamo. Lepše bi pa bilo, če jih sploh ne bi bilo.
Zakaj je pri judu tako pomembno, koliko tekmovalci tehtajo? Običajno se – predvsem o ženskah – ne govori na ta način. :)
Tako lahko med seboj tekmujemo pravično, kar je eno izmed pravil športa. Nam je to popolnoma samoumevno. Tehtnica je običajno sovražnica tudi pri judu, a žal mora biti vedno zraven. Prej ko se naučiš imeti težo pod nadzorom, lažje ti je.
V olimpijski vasi sem morala pred svojim tehtanjem jesti in piti v zelo omejenih količinah. Primerjala sem se z drugimi in razmišljala, kako naporna je naša izkušnja. Drugi športniki na olimpijskih igrah uživajo, saj le opravijo trening in tekmovanje, kar je najlažje. Medtem ko moramo biti judoisti žejni in lačni. To je ena slabših plati tega športa.
No, saj imajo drugi športniki verjetno druge tegobe. Tudi ko sem igrala flavto, sem razmišljala o tem, koliko lažje je igrati klavir, saj pianistom ni treba zadrževati diha med izvajanjem skladbe.
Za kakšna prehrambena odrekanja gre pri vas?
Moram priznati, da sem jaz malce posebna, kar se tega tiče. Imela sem precej kilogramov, a sem pri prehranskem režimu želela poslušati telo. Prišla sem do ugotovitve, da mora biti vse v mejah normale. Bolj ko si frustriran in se sprašuješ, kaj smeš jesti in česa ne, huje je. Najtežje si je reči "ne smeš", saj se bo hrepenenje po določeni hrani le še povečevalo.
Delujem po pravilu, da se najem do sitega. Ko sem sita, ne pojem vsega, kar ostane. Ostanke lahko zavijem v folijo, vzamem s seboj in morda pojem pozneje. Telo samo mi pove, koliko potrebuje. Če ga upoštevam, ne bom šla čez mejo. Pri judu obstaja "manipuliranje" in zbijanje telesne teže in tega se poslužujem. Najbolj optimalno je, če se zbije pet odstotkov telesne teže, kar pri meni pomeni tri do štiri kilograme. Do tja sem prišla tako, da sem upoštevala zdravo logiko.
Se kam odpravite brez vašega prijetnega nasmeha oz. v katerih primerih ta malce zbledi? Česa v življenju ne marate preveč – poleg porazov seveda?
Mislim, da sem v večini primerov precej pozitivna, optimistična in vesela. Ne maram pa krivic, ki se zgodijo bodisi meni bodisi ljudem okrog mene. Nedavno sem na neki radijski postaji dobila vprašanje, zakaj so v naši kategoriji prisotni moški. Na olimpijskih igrah so namreč videli dekleta s kratkimi lasmi. Zaradi takšnih stvari mi nasmeh izgine z obraza. Zdi se mi nesramno in tega se ne grem! Res je, zagovarjam mojo konkurenco in ne želim poslušati nesramnih komentarjev, ki leti nanjo!
Ne strinjam se tudi z izpostavljanjem žensk v določeni vlogi. Naj podam konkreten primer: moji športni kolegici so dejali, naj raje prodaja svoje fotografije kot pa tekmuje. Res je videti dobro, a zakaj je to sploh pomembno? To je že davno mimo. Ni mi všeč, da se ljudi degradira. Osebno vedno stremim k temu, da moramo ljudje živeti složno. Rada rečem, da smo vsi ljudje prvič na svetu. Čemu potemtakem negativa?
Poleg športa imate še eno veliko ljubezen, glasbo. Igrate tri glasbila in pišete besedila. Ste jih že poslali kakšnemu bendu?
Kje pa, to delam zase, ko dobim navdih. Ne pišem z namenom, da bi nastal nek komad, temveč da izrazim svoja čustva. Sicer igram flavto, ki sem jo zaključila v glasbeni šoli, ljubiteljsko pa v roke primem kitaro in diatonično harmoniko. Doma za svoje veselje zaigram kakšno pesem in zraven tudi zapojem.
Na koga se obrnete, ko se vam zdi, da človeške moči ne zadoščajo pri soočanju s kakšno večjo težavo, izzivom, bolečim trenutkom?
Vzgojena sem bila v krščanski veri. Moram priznati, da moja babica veliko moli zame. Osebno sem bolj naravoslovne sorte in raje iščem pozitivna znamenja okrog sebe. V šestih mesecih pred olimpijskimi igrami se je zgodilo ogromno zanimivih znamenj. Dogajali so se slučaji, ko se mi je zdelo, da vsa narava govori o tem, da mi bo uspelo.
Ste prijateljica plezalke Janje Garnbret. Kje sta spletli vajino prijateljstvo in kaj cenite pri njej?
Spoznali sva se v Slovenski vojski. Glede na najina urnika časa za druženje zunaj delovnih obveznosti ni bilo kaj dosti. Pri Janji sem očarana predvsem nad njeno osredotočenostjo, skorajda obsedenostjo s plezanjem. Res obožuje ta šport.
Kot kolegica je "faca", zna se pošaliti in ve, kdaj je treba kakšno zadevo vzeti z lahkoto.
