Sv. Klara (1193–1253) je izhajala iz bogate družine, a jo je, enako kot njenega vzornika sv. Frančiška, s katerim sta prijateljevala od mladih nog, navdušil ideal služenja Bogu v uboštvu. Pri 18 letih je pobegnila od doma in se pridružila svojemu prijatelju na ravnici pod Assisijem. Sv. Frančišek ji je odrezal lase in ji izročil redovno obleko iz grobe raševine.
Frančiškova karizma
Rodil se je red sester klaris (ime po svoji ustanoviteljici so si sicer nadele šele po njeni smrti). Klari sta se najprej pridružili sv. Neža in Beatrice, po očetovi smrti njena mati Ortolana, naposled pa še veliko deklet in žena, ki jih je nagovoril njihov način življenja.
Sestre so hotele sprva potovati in oznanjati evangelij kakor frančiškovi bratje, vendar jim papež tega ni dovolil, zato so se naselile v hiši ob cerkvici sv. Damijana. Sprejele so preprost način življenja, se odpovedale premoženju in v središče postavile molitev, delo in ljubezen do bližnjega.
Sv. Klara je bila prva ženska v zgodovini, ki je zapisala redovno pravilo in ga dala v potrditev papežu, da se Frančiškova karizma v ženskih skupnostih ne bi izgubila.
Čudeži v času življenja
Klara je bila od otroštva šibkega zdravja, zato je leta 1224 dokončno obležala na bolniški postelji in z nje spremljala, kako red raste. Njena popolna predanost Bogu tudi v trpljenju in trdna vera v Jezusovo navzočnost v evharistiji pa sta spodbudili več čudežev že v času njenega življenja.
Samostan in Assisi je kar dvakrat obvarovala pred napadi Saracenov samo s tem, da je pokazala Najsvetejše, ko si je med hudo boleznijo za božič zelo želela k sveti maši, pa jo je angel v duhu povedel v cerkev. Papež Aleksander IV. jo je že dve leti po smrti razglasil za svetnico.
Gledam, držim in sem objeta
Sv. Klara, ki je bila vsa zatopljena v Gospoda, je v molitvi opisala, kako je Bog njen pogled in dotik spremenil v objem, ki jo je napolnil z Jezusovo ljubeznijo:
Gledam Gospoda.
Vidim njegove iztegnjene roke.
Vidim kri iz njegovih ran.
Vidim ljubezen v Jezusovih očeh.
Vidim, kako me milostno sprejema.Jezus je prišel iz groba –
še vedno ima brazgotine, vendar so zdaj veličastne, z nebeško slavo.
Še vedno gledam Gospoda, iztegnem roko in se ga dotaknem.
Držim Gospoda – in drži me njegova ljubezen.Ljubezen me objame.
Ne živim več jaz, ampak Kristus, ki živi v meni.
V Gospodu sem varna.
Zdaj lahko gledam skozi Gospodove oči.
Vidim svet, kot ga je ustvaril v svojem usmiljenju,
svoje sestre in brate lahko vidim z njegovo ljubeznijo
in lahko častim Očeta z očmi Sina
v ljubezni Svetega Duha.
