Leta 1835 se je na Gori, planoti nad Sodražico na Dolenjskem, rodila Magdalena Gornik, velika mistikinja, ki je kar 47 let živela brez zemeljske hrane.
Božja izvoljenka
Magdalena je bila na videz povsem običajna deklica, vendar je bilo v njej skrito nekaj posebnega. Rada je molila rožni venec in ob vsaki priložnosti obiskala Marijino kapelo, nedaleč stran od rojstne hiše. V cerkvi Marije Snežne je skrivoma obiskovala Jezusa v tabernaklju in se tam pomenkovala z Njim. Prijateljice pa je rada poučevala o verskih stvareh, ki jih je slišala od odraslih.
Še ne dvanajstletna je doživela prvo videnje Device Marije. Ta ji je po prisrčnem pogovoru naročila, naj Jezusa ljubi z vso močjo, naj mu daruje vsako delo in se zahvaljuje za vse dobrote. To srečanje ji je seglo globoko v srce.
Magdalena je kmalu zatem začutila močno hrepenenje po prejemu prvega svetega obhajila. Pridružila se je pripravam, ki jih je vodil tamkajšnji župnik. Zvesto je prihajala k verskemu nauku in si vsako duhovnikovo besedo o Jezusu, Cerkvi in Mariji dobro zapomnila. Z vso predanostjo se je posvetila tudi duhovni pripravi.
Sveto obhajilo je združitev z Jezusom
Končno je za Magdaleno prišel ta težko pričakovani dan. Z drugimi dekleti je, lepa kakor nevesta, pri sveti maši prvič prejela Jezusa. Kaj je Magdalena ob tem doživela, je zapisal njen življenjepisec:
"Ko je Jezus vstopil v njeno čisto srce, je začutila tako gorečo ljubezen, da so njene telesne moči začele slabeti. Le s težavo je zmogla tistih nekaj korakov, da se je vrnila na svoje mesto v klop. Nato je padla na kolena in dolgo nepremično zrla v podobo Marije Snežne na oltarju. Šele čez čas se je ozrla po drugih dekletih, prepričana, da so vse doživele tako močno ljubezen."
Od tistega trenutka dalje je višek njenega življenja postalo sveto obhajilo. Na njegov prejem se je vedno pripravljala s posebno pobožnostjo, molitvijo in ob tem večkrat doživela zamaknjenja. Včasih je po obhajilu tako hrepenela, da se je njeno telo dvignilo v zrak in je lebdela.
Po vsakem obhajilu pa je doživljala globoko hvaležnost in se zavedala, kako velik dar je, da se Bog na tak način podarja človeku.
Ker ni uživala nobene zemeljske hrane, je postala njena edina hrana duhovna, v svetem obhajilu. Tega je prejemala ob nedeljah, z majhnim požirkom vode. Poleg stvarnega obhajila je prejemala še mistično obhajilo, ki ji ga je v videnjih podeljeval Jezus sam.
Magdalenini posebni darovi, povezani s svetim obhajilom
Magdalena je med drugimi prejela dar, da je zaznavala bližino evharistije. Če je nedaleč stran šel mimo duhovnik s hostijami, namenjen k obhajanju bolnikov ali umirajočih, je to vedno zaznala. Takrat je pokleknila, da je počastila sveto Rešnje Telo. Včasih pa je ob taki priložnosti doživela celo zamaknjenje.
Včasih je cele dneve preživela v cerkvi v pogovoru z Jezusom v najsvetejšem zakramentu, tako da so ji noge od mraza in klečanja otekle. S tem je želela zadostiti tudi za pomanjkljivo ljubezen in spoštovanje, ki so ga Jezusu izkazovali drugi.
K čemu nas Magdalena vabi?
Magdalenino povabilo je namenjeno poglobitvi našega odnosa do Jezusa v najsvetejšem zakramentu. Vabi nas k goreči udeležbi pri sveti maši, pripravi in predanemu prejemanju svetega obhajila. Po obhajilu pa naj se vedno zahvalimo, da je sam Stvarnik prišel v naše srce. Magdalena nam sporoča še, da nam Bog, z vrednim prejemanjem obhajila podarja vse milosti, ki jih potrebujemo za življenje.
