Potem ko se je izkopal iz najhujše teme, je zasnoval film o sv. Maksimilijanu Kolbeju

Morda ste že slišali za Zmagoslavje srca, celovečerni film o zmagi sv. Maksimilijana Kolbeja in njegovih tovarišev nad temo. Produkcija, ki nastaja v Združenih državah Amerike, bo na sporedu v postnem času leta 2025. 

Ne glede na to, ali ste zanj slišali ali ne, pa si boste, potem ko boste slišali neverjetno zgodbo, ki stoji za njim, verjetno želeli vzeti čas za ogled filma o svetniku, ki je umrl v koncentracijskem taborišču Auschwitz.

Film razglaša upanje, ki se ga je sv. Maksimilijan Kolbe oklepal, tudi ko je bil v najtemnejšem kraju na svetu. Scenarist in režiser Anthony D'Ambrosio je v pogovoru za ameriško izdajo Aleteie pojasnil, kako se je njegova želja, da bi posnel film o Kolbejevi žrtvi in smrti, porodila zaradi osebne krize: "Zgodba o sv. Maksimilijanu Kolbeju je v resnici zgodba o upanju. Njegova zgodba mi je ponudila pot skozi mojo krizo upanja."

Na družbenem omrežju Instagram je razkril, kako se je oddaljil od Cerkve in se s pomočjo poljskega mučenca vrnil. Odraščal je v zelo verni družini in bil v času študija deležen močne katoliške formacije. Kljub temu so njegovo mladost zaznamovali odvisnost, strah pred odnosom in močan občutek sramu. 

Ko je bil najbolj na tleh, pa je spoznal žensko, v kateri je videl bodočo ženo. Čutil je, da mu jo je kot znamenje poslal Bog in z njo začel zvezo: "Moja odvisnost je izginila. Moj strah pred poroko je izginil. Moj občutek sramu je izginil. Bil sem ozdravljen in bilo je neverjetno."

Po enem letu, ravno pred zaroko, pa je moral razmerje prekiniti, ker so se začele težave z duševnim, čustvenim in telesnim zdravjem, ki so mu jemale preveč energije. Včasih je spal samo 20 minut na noč in nihče ni vedel, kaj se dogaja.

Njegova izbranka se je medtem poročila z drugim moškim, kar ga je še dodatno potrlo. Njegova vera je praktično izginila. "Spomnim se, da sem se zbudil iz grozne nočne more, šel na vrt, poskušal moliti in čutil, da je del mene, ki je verjel v Boga, popolnoma izginil. Vere v Boga ni bilo več niti za milimeter. Bilo je, kot da bi stopil pred zaklenjena vrata," se spominja.

Najprej o izgubi vere ni mogel govoriti z nikomer, ker je bil preveč vpet v katoliško okolje. Ko je končno spregovoril, pa se je vse še poslabšalo.

V prečutih nočeh je – niti sam ne ve, zakaj – začel premišljevati o življenju sv. Maksimilijana Kolbeja. Postavil se je v njegovo vlogo, ko je brez upanja na rešitev sedel v "bunkerju lakote" in čakal na smrt.

Opazil pa je tudi izjemno pomembno vlogo, ki jo je Kolbe odigral med devetimi sotrpini, ko so bili dva tedna brez hrane in vode. Njihovo trpljenje je vzel nase, tako da jih je spodbujal in opogumljal, naj ne obupajo.

"To dejanje ljubezni. Ja, še vedno mi gre na jok vedno, ko pomislim nanj," pravi D'Ambrosio, ki mu je ta zgled spremenil življenje: "To je tisto, kar mi je spet začelo dajati smisel in temelj vere. Ko nisem mogel zares verjeti v Boga ali čudeže, sem lahko verjel v zgled ljubezni, ki je prišla v temo, samo da bi bila z mano. Mislim, da to potrebujejo ljudje, ki so v dvomih in trpijo."

Režiser novega filma meni, da mora svet ravno zaradi upanja, ki ga je bodrilo, slišati Kolbejevo zgodbo prav zdaj, danes: "Veliko ljudi ima občutek, da nad nami visi nekakšna senca, razširjeni so občutki dvoma, osamljenosti ali izoliranosti. Kolbejeva zgodba nam kaže, kako ohraniti upanje, ko v osebnih okoliščinah res ni nobenega upanja."

"Večina zgodb o sv. Maksimilijanu Kolbeju se konča z njegovo odločitvijo, da prostovoljno stopi v celico smrti. Toda naša zgodba se začne tam, kjer se sv. Maksimilijan Kolbe z devetimi drugimi zaporniki v najtemnejšem kraju na svetu bori, da bi spodbudil upor upanja," piše na spletni strani novega filma.

Ustvarjalci filma so želeli pričarati čim bolj pristno vzdušje, zato je snemanje potekalo na Poljskem. Vse skupaj pa se je spremenilo v nekakšno divjanje, saj so imeli omejen čas in proračun, bili pa so tudi v državi, katere jezika niso govorili in v kateri na začetku niso poznali nikogar. 

"Vsak dan smo potrebovali čudeže, da se je to zgodilo," pravi D'Ambrosio: "Filmi običajno nastajajo več let, mi pa smo imeli od zbiranja sredstev do snemanja na Poljskem le približno tri mesece."

K sreči je poljska katoliška skupnost neverjetno pomagala. "Cerkev je neverjetno povezana in če ste katoličan, imate zagotovo prijatelje, ki imajo prijatelje na Poljskem," smeje pove: "Poljska Cerkev je zelo močna." 

Teden dni po prihodu je o projektu že govoril na poljski mednarodni televiziji in začela je prihajati pomoč iz lokalne skupnosti. Pristen, ljudski pristop je skrivnostna začimba tega nenavadnega filma: "To je film, ki je zrasel v katoliški skupnosti. Ni iz Hollywooda. Ta film prihaja iz samega srca Cerkve."

D'Ambrosio opisuje nezgode, s katerimi so se srečevali filmarji. Potem ko so zaradi snemanja zaprli ulice po vsem mestu in prestavili vse avtomobile s parkirišča stanovanjskega kompleksa, so morali zaradi nenavadno zgodnjega snežnega meteža prestaviti tudi snemanje.

Ko so snemanje premaknili na naslednji teden, umetniški oddelek ni bil več na voljo, prav tako ne kaskader. Ustvarjalci filma so se trudili najti zamenjavo. Na koncu se je izkazalo, da je na voljo drug kaskader, ki je bil zaradi svoje osebne predanosti sv. Kolbeju delo pripravljen opraviti skoraj brezplačno. Poleg tega je bil eden od najboljših v svojem poklicu in je s seboj pripeljal celotno ekipo.

"Čudež je bil, da je bil ta človek na dan, na katerega smo prestavili snemanje, prost. Izkazalo se je, da je bil še boljša izbira kot prejšnji," razmišlja. Iz dneva v dan se je vse skupaj sestavljalo še bolje, kot so ustvarjalci filma upali. D'Ambrosio je v tej neverjetni sreči videl delovanje priprošnje h Kolbeju.

"Seveda smo molili k sv. Maksimilijanu Kolbeju, ker je to nekako način, na katerega je on živel svoje življenje. Kadarkoli je kaj potreboval, je prosil Brezmadežno. V veri je začel projekt brez denarja, ki ga je potreboval, in čudežno mu je bilo podarjeno, kar je potreboval," pravi: "Natanko tako je bilo tudi pri nas."

Čeprav je Kolbejeva zgodba vir upanja za tiste, ki ga nimajo, je sporočilo filma močno tudi za tiste, ki živijo krščansko upanje, zlasti ker prikazuje, kako je sčasoma rasel v svetosti. Skušnjava je misliti, da so bili vsi svetniki sveti od rojstva in v tem drugačni od nas. Zaradi tega se nam zdijo zelo nedostopni, pravi scenarist in režiser. 

Zmagoslavje srca pripoveduje drugačno zgodbo: "Ta film bo odstrl plasti svetništva in pokazal proces, v katerem je Kolbe postal svetnik, pot, ki jo je moral prehoditi, da je premagal iste stvari, kot jih mora kot Kristusov učenec vsak od nas, da je pripravljen Zanj dati svoje življenje."

"Upam, da bo to navdihnilo čim več katoličanov, da bodo začutili, da lahko postanejo veliki, na kakršenkoli način že so poklicani k svetništvu, da vidijo svetništvo dostopno tudi njim, ker razumejo človeškost svetnika, ki je prej morda niso mogli videti," sklene.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedel, priredil in dopolnil Aleks Birsa Jogan.