“Iz mojega naročja je Judita odšla v Marijino, skupaj sta šli v večnost”

Nihče, ki tega ni doživel, ne more vedeti, kakšna bolečina presune srce ob smrti otroka. Maja Zajec, ki je sprejela to čašo trpljenja, nam je povedala, kakšna sopotnica je bila njihova Judita, ki je lani umrla pri le treh letih. Imela je raka. Do zadnjih dni je ohranila vedrino, nežnost in zvedavost, predvsem pa otroško prisrčen in povezan odnos z Marijo, ki jo je imela neizmerno rada.

"Križa ne moremo razumeti v polnosti. Jezus pa uči, kako ga moram sprejeti in objeti. Tudi če je še tako težak, bodo iz njega prišle velike milosti," trpko, a tako dragoceno spoznanje deli Maja.

Povod za pogovor je bila pravzaprav objava Društva Junaki 3. nadstropja o romanju skupine staršev na Brezje v spomin na pokojno deklico. Judita bi namreč letos 1. avgusta praznovala rojstni dan. Ni ga dočakala. Diagnoza visokorizičnega nevroblastoma – raka nadledvične žleze –, ki jo je dobila že pri letu in pol, je bila zanjo usodna lanskega septembra.

Maja jo je ves čas spremljala na njenem križevem potu. Zdravniki niso ovinkarili, Judita je imela napovedano le 20-odstotno možnost preživetja. "Živeli sva po besedah sv. Pavla iz pisma Rimljanom (12,12). Veselite se v upanju, potrpite v stiski, vztrajajte v molitvi. Ves čas sem zaupala, da ima Bog najboljši načrt. Vedno mi je podarjal svoj mir. Globok mir, kakršnega svet ne more dati."

Veliko časa sta seveda preživeli v bolnišnici, kjer so bili obiski bolnišničnega duhovnika za zakramentalno življenje neprecenljivi. Maja je sveto obhajilo prejemala vsak dan, kar je porajalo kak zvedav, morda tudi začuden pogled. A čutila je, da ji Bog prek zakramentov vliva velike milosti.

"Mislila sem, da je bolniško maziljenje namenjeno le bolnim, zato me je presenetil predlog duhovnika, če bi lahko poleg Judite mazilil tudi mene. Kaj pa dejansko je bolniško maziljenje? To je zakrament, ki ti vlije moči; in jaz sam res prek njega dobila veliko moč. Ogromno mi je pomenilo. Ko ga je Judita dobila prvič, je vsa soba intenzivno zadišala po vonju, podobnem vrtnicam. Tedaj sem začutila veliko moč tega zakramenta. Dana nama je bila velika milost."

Svoje veselje do življenja in vero je, četudi le triletna, spontano delila. Z mamo sta veliko prepevali in igrali na ukulele. Vzgojiteljico sta naučili pesem Kraljica venca rožnega, ki jo je nato doma navdušeno igrala.

Juditino kratko življenje je bilo tesno prepleteno z Marijo. Že ko jo je Maja nosila pod srcem, se je sprehajala, molila rožni venec in premišljevala o njegovih skrivnostih. Rodila se je na prvo soboto v mesecu, ki je posvečena Marijinemu brezmadežnemu srcu. Prvič je bila pri sveti maši na mali šmaren. Takšnih povezav pa je še več, razkriva Maja.

"Veliko sva se zatekali k Brezmadežni. Judita je imela njeno svetinjico, stalno jo je gledala in poljubljala. Ko sva se ustavljali na Brezjah, je spontano šla po kolenih okrog Marije. Pri treh letih (in že prej) je bila izjemno pristno povezana z Marijo. Ona je bila Marijin otrok. Znala se je usesti k Marijinim nogam in ji prisrčno poslala poljubček. V bolnišnici je rada vzela rožni venec in si ga nadela okrog vratu. Veliko sva molili in Bog mi je pokazal, kako veliko moč ima občestvena, skupna molitev."

"Dar občestva je res dar. Bog nam želi sporočiti, da v Cerkvi hodimo skupaj v poslušanju, bližini, sočutju, darovanju, da se odpremo drug drugemu. Pokazal mi je, kako velike milosti prinašata molitev in post. To so bili potoki milosti. Hudič hoče, da bi odnehali. Jaz pa sem tu, da pričujem o moči molitve in posta; da se odpoveš sebi, zažigaš svojo sebičnost in se začneš ozirati na druge."

Med Juditinim zdravljenjem je potek bolezni doživljal številne vzpone in padce. Ko je Judita poleti 2022 imela presaditev kostnega mozga, sta bili z mamo v strogi izolaciji tri tedne. Maja je bila ob hčerki ves čas; igrali sta se, brali, risali in peli, kolikor so moči Juditi dopuščale. Ker duhovnik ni smel prinesti Jezusa v hostiji, je Maja prejemala duhovno obhajilo.

"Bila sem polno zaposlena, a mi je bilo všeč. Čutila sem milost in izrazit mir. Moč je prihajala s prestola milosti. Vedela sem, da je to sad duhovnega obhajila. Jezus je vedel, da ga ne morem prejeti zakramentalno, in mi je zato vlival toliko moči, da sem zmogla preseči vse izzive z vedrino."

"Bog mi je skozi Božjo besedo kazal, kako zvest je svojim obljubam. Razumela sem, da Judita čisto na začetku zdravljenja metastaz ne bo imela. In ni jih bilo. Ko se je bolezen vrnila februarja 2023, je bila to zame temna noč vere. Ali prav razumem Božje obljube? Sam Bog je to dopustil, da sem spoznala, kaj pomeni zapuščenost Jezusa na križu. Po Božji previdnosti nisem dobila besed tolažbe, ker je hotel, da začutim Njegovo trpljenje na križu."

V nekem trenutku, potem ko so opravili devetdnevnico v čast svetemu Judu Tadeju (in pozneje blaženemu Antonu Martinu Slomšku), se je stanje zelo izboljšalo. Ampak … "Ko so prekinili kemoterapijo in nehali dajati biološko zdravilo, smo se znašli zvezanih rok, v brezizhodnem položaju. Bog mi je dal besedo tolažbe, da bo On poskrbel za nas. Tako kot je Noetu dal mavrico, tudi meni velikokrat pokaže mavrico, ko potrebujem Njegovo potrditev. To sporočilo sem prepoznala kot svoje. Bog me uči fleksibilnosti, želi, da sem stalno v gibanju in nisem ujeta v svoje omejene predstave, kaj bi moral Bog narediti."

Nekaj časa je bilo Juditino stanje mirnejše, kmalu pa se je pojavila bolečina v trebuščku. Bolezen se je na hitro poslabšala, morali so ji dati morfij. Nekaj časa je bila doma, odmerek morfija se je višal, naposled se je znova preselila v bolnišnico. "Molila sem, da bi izpolnila Njegovo voljo, čeprav se mi je zdela težka in nerazumljiva. A vem, da je Bog dober, zvest in usmiljen, da je Njegova volja najboljša mogoča. Če se je odločil, da bo Judito vzel k sebi, ima res velik razlog, zakaj je naredil tako."

Ne glede na vse je srčno dekletce do konca ostalo pozitivno, Judita si je vselej želela nasmejati bratca, ki sta zdaj stara 10 in 7 let. Maja se spomni, kako so nekoč objeti zapeli Mi se imamo radi, nato pa se prekucnili nazaj na kavč.

V molitvi sta se veliko zatekali k svetemu Jožefu in sveti družini. "Po posredovanju svetega Jožefa je zadnje bolniško maziljenje prejela točno ob 12. uri, ko se moli Angelovo češčenje. Po tem bolniškem maziljenju je dobila neko posebno moč, čeprav je bila že zelo oslabela, da je šla še v igralnico. Imela sem občutek, da se je šla poslovit, čeprav sem vseskozi imela upanje, da bi lahko ozdravela. Bog bi le pomislil na to in bi se zgodilo."

Potem sta s prijateljico, ki je po Božji Previdnosti prišla na obisk, skupaj zmolili rožni venec Božjega usmiljenja ter molitve k svetemu Jožefu. Prinesla je tudi miro iz Jeruzalema, s katero sta Judito mazilili.

"Dišalo je neopisljivo. Potem je prišel še mož, stegnila je ročici k njemu in se tako prisrčno poslovila. Nato sta se prišla poslovit še bratca. Ko se je bližal čas njenega rojstva za nebesa, sem začutila močno potrebo po tem, da ob njej zmolim molitve za umirajoče, ki sem jih priredila za Juditino čisto dušico, nato pa sem ji zapela pesem Mati žalostna je stala, in približno na začetku osme kitice se je poslovila. Od dvajsetih kitic, ki jih ima pesem, je to zadnja, ki opisuje Jezusovo trpljenje."

"Tik preden se je to zgodilo, sem jaz, ki sem sedela na njeni postelji, na desni strani fizično začutila Marijino prisotnost. Kot da bi bil nekdo zraven. Če imaš zaprte oči in nekdo pride, veš, da je poleg. Tu je bilo enako – čutila sem. To je bilo tako otipljivo, zares globoka duhovna izkušnja, zelo pomirjujoče. Kako je Marija, ki jo je imela Judita tako rada, prišla njo iskat. Iz mojega naročja je odšla v Marijino, skupaj v večnost, v večno srečo."

Ne glede na bridkost, ki je ni mogoče opisati, Maja pravi, da se nikdar ni spraševala, zakaj je bila ta preizkušnja dana prav njeni družini. Namesto tega se je raje zahvaljevala za vsako stvar v Juditinem kratkem življenju. "Za to, da nam jo je Bog dal za tri leta. Imela je polno življenje v vseh ozirih. Pri njej sem spoznala, da vse, kar narediš iz ljubezni, gre v večnost. To ni pozabljeno, to ostane."

Kako je mogoče sprejeti takšen križ? "Molila sem, da bi Bog upodobil moje srce po brezmadežnem Marijinem srcu. Začutila sem Marijino bolečino, ko je Jezus umiral. Delili sva si bolečino. Trpljenje je po eni strani res dar. Želela bi si, da bi vsakdo dobil to milost, da bi nanj gledal tako, da se ga ne bi otepal. Prek preizkušnje sem se zelo zbližala z Jezusovim in Marijinem srcem."