Francozinja Florence-Anne je mama devetih otrok, starih od 11 do 24 let, ki jih po spletu okoliščin zadnje desetletje vzgaja sama. Je umetnica, ki se posveča predvsem ilustraciji. Ko otroci spijo ali so vpeti v različne dejavnosti, se najraje zapre v svoj atelje in upodablja dete Jezusa ali svetnike, kdaj pa na svojih umetninah prikaže celotno bistvo posamičnega praznika. Njeno glavno poslanstvo je oznanjanje Boga prek ilustracij.
Kako se je začela pisati zgodba vašega ateljeja?
Gre za lepo zgodbo. Prihajam iz družine umetnikov in tudi sama sem podedovala precej umetniškega talenta. Moj praded je bil priznani slikar in je na začetku 20. stoletja s kolegom odprl atelje. Imam torej zelo bogato in lepo družinsko dediščino.
Tudi moji starši so umetniki. Prihajam iz družine z desetimi otroki in sem najstarejši otrok. Vsem je umetnost zelo blizu. Sama sem se že od malega izražala prek risb, predvsem stripov. V šoli mi ni šlo prav dobro, tako da so me v petem razredu napotili k psihologu. Spomnim se, da je mojim bližnjim dejal: "Predvsem pa jo pustite pri miru, naj ves dan riše!" Tako se je začelo. Barve in ilustracije me pomirjajo.
Pozneje sem zelo hitro postala mama, najstarejši so starostno precej blizu. Po prometni nesreči, v kateri bi jaz in moj četrti otrok po vrsti skorajda izgubila življenje, sem morala precej dolgo odplačevati materialno škodo, saj nismo imeli kasko zavarovanja. Ob štirih majhnih otrocih doma sem se spraševala: "Kaj lahko naredim, da bi čim hitreje odplačala avto, obenem pa imela še čas za otroke?" Na misel mi je prišlo risanje.
Nekega dne sem ob bazenu opazovala svojega takrat dveletnega sinka. Bil je tako ljubek, videti je bil kot angel, kot svetnik. Tako sem dobila navdih, da sem upodobila svojega prvega svetnika, svetega Ludvika. Nato sem začela risati podobe prvega obhajila in deteta Jezusa.
Kako je videti vsakdan umetnice in matere devetih otrok?
Lahko rečem, da je ritem intenziven in radosten, umetniško organiziran. Zato opuščam veliko stvari. Mislim, da me Bog ne bo imel bolj rad, če bo moja hiša zelo pospravljena. Nekako živimo sredi ustvarjalnega nereda, a se znajdemo. Moja prioriteta so naši odnosi. V družini se veliko pogovarjamo, smo zelo komunikativni. Veliko smo skupaj. Vsak ima svoj talent, otroci obožujejo kuhanje, nasploh smo zelo ustvarjalni, vsi otroci se vključijo in pomagajo.
Nisem ena tistih mam, ki jim je blizu neke vrste vojaška organizacija, čeprav jih občudujem. Ne vem, kako to doseči. Znam pa biti na voljo otrokom in pri tem ni toliko pomembno, če sobe niso pospravljene. Radi se imamo, to je glavno. Potrebo po pospravljanju sem opustila prav zato, ker ne želim, da je to moja misija. Ne hrepenim po takšni popolnosti.
Moja največja želja je, da nekoč pridem v nebesa in rečem Jezusu: "Živela sem in hvala, dal si mi priložnost izkusiti izjemne stvari, spoznati čudovite ljudi, s katerimi sem živela, ljubila sem svoje otroke, božala sem jih, govorila z njimi." Prioriteta je torej pot od srca do srca, izmenjava, srečanje z drugimi. Vem, da bodo tudi ob koncu mojega življenja ostali odnosi.
Na kakšne načine si vsakodnevno polnite baterije?
To povem z veliko preprostostjo: Jezus je moje vse. On je moj prijatelj in velik zaupnik. Pomembno mi je, da veliko vlagam v ta odnos, potem tudi veliko prejmem. Ta odnos se mi zdi bistven, zato v molitvi z Jezusom preživim veliko časa. Moj odnos z Jezusom se gradi z redno komunikacijo, v mislih pogosto govorim z njim. Rišem od tri do pet ur na dan in v tem času molim. Zjutraj se zbudim in poslušam evangelij. Molim, včasih cel rožni venec, poslušam veliko meditacij in pridig. Moj odnos je prepojen z Vstalim.
Zame je Jezus povsod, tako ob jutranji kavi kot v vsakodnevnih opravilih. To me rešuje. Veliko ljudi me sprašuje, kako mi uspeva. Z Jezusom! Pravim, da imam nebeške sestanke. Občasno, ko mi nič ne gre, zberem na kupu vse prijatelje iz nebes. Vsakemu se priporočim. Ker cele dneve rišem svetnike, se še bolj čutim povezana z njimi. Vstopam v odnos. Tudi na ulici se pogovarjam z Jezusom. Številnim ljudem se to verjetno ne zdi nič čudnega, saj so navajeni na slušalke. Verjetno mislijo, da govorim s kom po telefonu, v resnici pa govorim z Jezusom.
Kako prenašate vero na svoje otroke?
Družinska molitev je bila naš steber. Sčasoma sem prišla do spoznanja, da so še bolj pomembni dobri odnosi. Glede skupne molitve sem si namreč zadala velika pričakovanja, kako bi morala potekati: razčlenjevali smo berila, psalme, peli, trajalo je ure in ure, otroci niso več zdržali. Mislim, da ima Jezus rad dobre odnose med nami. Tako se danes zbiramo tako ob krajših kot daljših molitvah. Kakšen večer zmolimo tudi samo zdravamarijo. Zdaj, ko otroci odraščajo, z vsem srcem upam, da sem jim dala ta zagon za trden odnos z Jezusom. Odnos je molitev, pogovor z Njim. Seveda gremo tudi skozi preizkušnje, potrebujemo jih.
Ko molim rožni venec ali preberem evangelij, rada rečem Jezusu: "Jezus, tukaj sem, težko napredujem pri delu/utrujena sem/hiša je v nemogočem stanju, prosim, pomagaj mi to spraviti v red." Takšen oseben odnos želim prenesti na svoje otroke. Ostajam vztrajna mati blizu Jezusovega srca in prosim za spreobrnjenje svojih otrok, življenje je namreč zaporedje spreobrnjenj. Vsak dan vztrajno molim, da Gospod nagovori moje otroke in da moji otroci srečajo njega. Hkrati pa se mi zdi pomembno, da jim damo svobodo.
Odgovornost nas staršev je, da posejemo in nato pustimo, da vzklije. In tisti, ki ima vpliv na to, da vzklije, je Gospod. Pomembna je molitev. Sama pravim: "Največje mučeništvo za materino srce je videti, da naši otroci pogrešajo Bistvenega." Gospoda prosim, da zaradi tega ne bi trpela, naj on opravi svoje delo.
Kaj vas pri materinstvu najbolj nagovarja?
Všeč so mi srčni trenutki. Imam polno življenje, sem precej zaposlena. Toda z vsakim otrokom poskušam imeti edinstvene trenutke, vzamem si čas za vsakega posebej. Takrat vse izklopim in sem z njimi. Resnična skrivnost je, kako negovati odnose, še posebej v naših zasedenih življenjih. Moje delo ilustratorke je neke vrste misijonsko delo. Toda moji otroci bodo vedno moja prioriteta. Zato poskušam najti to ravnovesje. V vsakem primeru želim živeti to življenje na polno, želim iti spat izčrpana. Tudi v nebesa želim priti izčrpana!
Kakšen je za vas idealen dan?
Moj idealen dan je, ko mi uspe zjutraj vstati z besedami: Jezus, naj se zgodi tvoja volja na ta dan, ki bo poln presenečenj. Rada imam to notranjo razpoložljivost, da se pustim presenetiti nepričakovanemu od Boga.
Bi za konec delili kakšno misel, ki vas posebej navdihuje?
"Od Boga dobimo toliko, kolikor upamo," je dejala sveta Terezija Deteta Jezusa. In jaz sem ženska upanja.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie.
