Ali spodobno oblačenje razumemo kot zatiranje ali osvoboditev?

Kaj je spodobno oblačenje? Seveda se, ko želimo definirati, kaj je lepo, primerno in spodobno, lahko hitro ujamemo v past "merjenja centimetrov" – kako kratko, ozko je še lahko oblačilo, da smo še vedno spodobne?

Modna oblikovalka Rebecca Lord svoja oblačila kroji po naslednjih pravilih: dekolte ne sme biti preglobok, rokavi pod komolcem, krila, ki pokrijejo kolena; pokrita ramena, trebuh in hrbet; nobenih transparentnih materialov ali krojev, ki bi se telesa oprijela kot druga koža. Rebecca Lord je ena izmed tistih modnih oblikovalk, ki oblikujejo t. i. "modest" oblačila.

Ne gre toliko za modni trend, pač pa gibanje, ki nima samo modnih značilnosti, pač pa tudi kulturne in odseva vrednote dostojanstva in ženstvenosti. "Zame je ženstvenost zelo naravna lastnost, ki jo je v žensko položil Bog." Ob tem opozarja, da sodobni trendi želijo tudi brisati razlike med moškimi in ženskami, ki pa so od nekdaj prisotne in seveda zelo očitne.

Po Rebeccino je namen zadržanega ("modest") oblačenja v tem, da je ženska videti lepo, okusno in urejeno, ne da bi pri tem zaradi ozkih ali razgaljenih oblačil v okolici vzbujala pozornost. "Pomembna je celotna slika, ne le to, da pokažemo, da imamo npr. privlačen obraz, mikavno postavo ali del telesa," razlaga oblikovalka.

S tem se je treba strinjati. Marsikatera mlada ženska, celo že dekleta, pa tudi ženske v srednjih letih, namreč razumejo glavni namen oblačenja v tem, da pokažejo in pretirano poudarijo svojo postavo. Morda zanjo krepko garajo v fitnesu ali kakšnem drugem športu, morda se odrekajo hrani, morda jim misel na to, da so privlačne, daje samozavest.

Razlogov je najbrž veliko. A zagotovo z oblačili, ki se telesu prilegajo kot druga koža, ne pokažemo le zavidljive postave (če jo imamo), pač pa se dobesedno dajemo na ogled – morda tudi z namenom, da bi v okolici zbujale poželjive poglede in podobno.

Verjetno je marsikdo pomislil, da so Rebeccina pravila zelo stroga. Glede določenih pravil bi se morda dalo pogajati, npr. dolžine rokavov; a v splošnem lahko rečemo, da ima prav. Njena oblačila so narejena iz naravnih, telesu prijaznih materialov, kar je v splošnem pravilo vseh oblikovalcev in znamk, ki krojijo oblačila v duhu "modest" oblačenja.

Prav tako se marsikateri kroji zgledujejo po nekaterih preteklih obdobjih, ko so ženske poudarjale pas in ženstveno silhueto, na primer obdobju romantike, renesanse ter petdesetih in šestdesetih let preteklega stoletja.

Zadržano oblačenje in ženske, ki ga promovirajo, so seveda deležni marsikaterega očitka. Najpogostejši je verjetno ta, da gre za nazadnjaštvo; bodisi zaradi zavor, ki jih ljudem predstavlja vera, bodisi zaradi želje po vnovičnem nadvladovanju žensk in njihovih pravic.

A v zadnjih letih se vedno več žensk odloča za to, da se ne bodo več uklanjale modnim trendom, ki dobesedno smešijo žensko telo, ga popredmetijo in so tudi sicer nič kaj estetski – vse skupaj pa se je začelo že v devetdesetih letih in se nadaljuje od takrat naprej. Pač pa se želijo počutiti in biti videti dostojanstveno.

Rebecca opaža, da je poudarek sodobnih modnih trendov pogosto na seksualnosti: "Marsikdo zadnja leta zadržanega oblačenja ali vsaj bolj ženstvenega in manj razgaljenega oblačenja ne povezuje več nujno z vero, pač pa je to postalo vrednota zelo različnih žensk, ki so preprosto naveličane prostaških oblačil. Tako zadržano oblačenje ne simbolizira zatiranja žensk ali njihovih zmanjšanih pravic, pač pa ženske opolnomoči, saj so bolj udobna in se ženske v njih počutijo bolj samozavestne."