Vprašanje bralca:
Zanima me glede grehov, ki jih lahko odpusti samo Sveti sedež: ali je treba resnično iti v Rim pred papeža ali to stvar lahko pošlje domači župnik po mailu na Sveti sedež. In če slučajno kdo pri spovedi pove, da je zagrešil kakšno hujše kaznivo dejanje, npr. umor ali posilstvo, ali mu lahko duhovnik reče, naj gre pred roko pravice in prizna zločin?
Odgovarja upokojeni novomeški škof msgr. Andrej Glavan:
Jezus je na dan vstajenja svojim apostolom zapustil najlepši "pirh", ko je rekel: "Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim," (Jn 20,23). S tem so apostoli, njihovi nasledniki škofje in po škofih duhovniki dobili pravico in službo, da v Jezusovem imenu odpuščajo grehe.
Da lahko duhovnik podeli odvezo, pa mora škof duhovniku podeliti tudi t. i. spovedno sodnost, brez katere je odveza neveljavna.
Greh je dejanje, s katerim zavrnemo Božjo ljubezen. Ko pa nam je za svoja grešna dejanja žal in v srcu sklenemo, da ne bomo več grešili, nam duhovnik lahko podeli odvezo. Vendar niso vsi grehi enaki. Cerkev želi na poseben način zaščititi nekatera sveta dejanja in osebe. S takšnimi dejanji ne ranimo le našega odnosa z Bogom, ampak tudi prekršimo zakone Cerkve.
Za najhujša dejanja more odvezo od greha in oprostitve naložene cerkvene kazni podeliti le škof ali pa so celo pridržana Apostolskemu sedežu. To so:
– dejanja proti veri in edinosti Cerkve: javni odpadniki od vere, krivoverci ali razkolniki, ki so se zavestno in javno ločili od Cerkve;
– kazniva dejanja proti cerkvenim oblastem: kdor uporabi fizično silo proti papežu;
– kazniva dejanja proti zakramentom: škof, ki bi brez papeškega naročila posvetil koga za škofa; kdor namerno skruni evharistijo; če nekdo, ki ni duhovnik, poskuša opraviti evharistično daritev ali podeliti zakramentalno odvezo; spovednik, ki neposredno prekrši spovedno molčečnost ali podeli odvezo sostorilcu v grehu zoper šesto Božjo zapoved; kdor spovednika po krivem ovadi za kaznivo dejanje.
Do leta 2016 je bil na tem seznamu tudi splav, kjer kazen izobčenja še vedno zadene vsakogar, ki sodeluje pri splavu. Sprememba je le v tem, da ima danes pravico za odvezo tega greha in oprostitev naložene cerkvene kazni vsak duhovnik.
Gre torej za izjemno hude grehe. Spovednik v teh primerih presodi, ali je dejanje ostalo poznano samo spovedancu. Takrat se duhovnik obrne na Sveti sedež, natančneje na Apostolsko penitenciarijo, kjer pisno pojasni dejanje.
To ostane anonimno, saj spovedanca varuje spovedna molčečnost. Apostolski penitenciarij v papeževem imenu podeli spovedniku dovoljenje za odvezo in oprosti cerkvene kazni in predpiše potrebno pokoro. Če je grešno dejanje postalo javno, pa je za naložitev kazni in oprostitev zadolžen Dikasterij za nauk vere.
V smrtni nevarnosti sme odvezo veljavno podeliti vsak duhovnik, celo tisti, ki nima dovoljenja za spovedovanje ali ne opravlja več duhovniške službe.
Spovednik se mora prepričati, da je grešniku žal za njegova dejanja in je pripravljen popraviti nastalo škodo. Kadar se zgodi umor ali posilstvo, lahko spovednik ugotovi resnično skesanost, ali je spovedanec pripravljen svoje dejanje prijaviti civilnim oblastem, da ne bi kdo drug po nedolžnem trpel krivice.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 73, številka 24.
