Z družino akademskega kiparja Eda Dolinarja smo se srečali pri novem kipu sv. Janeza Boska pred rakovniško cerkvijo, ki ga je Dolinar izdelal za nedavno praznovanje stoletnice posvetitve cerkve.
Dolinarjevi, ki sicer živijo v Smrečju nad Vrhniko, so živa priča, da v življenju ni naključij, je le Božja previdnost. Edu in Marini, ki sta se spoznala v gibanju Vera in luč, se je v 16 letih zakona rodilo šest otrok: Vito (15), Maksim (12), Teo (9), Pavel (7), Zala (5) in Leon (2). Njun najmlajši, ljubljenec cele družine, ima Downov sindrom.
Edo, kako ste se lotili izdelave kipa dona Boska? So imeli salezijanci kakšne posebne želje?
Želeli so, da bi bile v kipu tri figure in da bi učenec imel v rokah mobitel kot predmet, ki nas danes stalno spremlja. S tem naj bi kip pokazal, da biti svetnik ni stvar zgodovine, ni nedosegljiv vzor. Lik dona Boska je zelo sodoben in prihaja med mlade kot take, kot so, z vsemi stranpotmi.
Ko sem izdeloval kip, sem se veliko spraševal, kaj mi ima don Bosko povedati: kot očetu, kar mi je v tem hipu najpomembnejša vloga, kot vzgojitelju svojih otrok. Pa tudi, kaj ima povedati mojim otrokom, nekateri so že najstniki, že obiskujejo duhovne vaje v Želimljah in se od tam vračajo veseli.
Tudi sicer ste ustvarili veliko sakralnih umetnin. Katere so se vam posebej vtisnile v spomin?
30 let že kiparim. Gotovo vsako delo pusti svoj pečat. Omenil bi oltarni kip sv. Frančiška Asiškega, ki sem ga izdelal pri Martinu Kmetcu v Turčiji. Pa več kipov Vincencija Pavelskega za skupnost lazaristov v Celju.
Takrat sem bil še samski in sem Vincencija lahko en mesec študiral v Parizu; vsak dan sem hodil na njegov grob molit. Pa seveda kip Janeza Pavla II., ki je bil postavljen ob obletnici papeževega obiska v Ljubljani. Sami lepi ljudje, ki so ogromno naredili za uboge.
Ko ste si ustvarili družino, ste verjetno imeli manj časa za umetniško poglabljanje?
Res je. Nekatere stvari, ki so bile prej na prvem mestu, so padle na drugo, tretje mesto. Skrb za družino je zame zdaj prioriteta.
Kje pa sta se spoznala z Marino?
Marina: Oba sva bila in sva še vedno aktivna pri gibanju Vera in luč. Edo v Sloveniji, jaz na Hrvaškem, saj sem doma iz Zagreba. Osebe s posebnimi potrebami ali bolje rečeno s posebnimi darovi znajo v človeku prebuditi veliko lepega. Nazadnje so me pripeljale še do Eda. Spoznala sva se na duhovnih vajah v Zagrebu in povezal naju je ta lučkarski duh.
Edo: Skupaj sva prišla dva ne več rosno mlada lučkarska zanesenjaka. Jaz sem imel 34 let, Marina 32. Moj prvi stik z osebami s posebnimi potrebami je bil sicer v otroštvu. Odraščal sem v Polhovem Gradcu in vsak dan je na obhod iz sosednje vasi prišel možakar z Downovim sindromom.
Bil je zelo zanemarjen, polulan, pokakan, smrdeč. Včasih sem ga ostrigel, obril … Potem sem pri frančiškanih slišal za Vero in luč in se jim kmalu priključil. Tudi v Barki sem živel in delal dve leti.
Po poroki so se vama kar hitro rojevali otroci?
Marina: Pogosto se nama zgodi, da ujameva zadnji vlak, in tako je bilo tudi tu. (smeh) Kmalu po poroki se nama je rodil prvi sin in nato še drugi. Takrat sva še živela v Zagrebu in zdelo se mi je, da sta za življenje mestne družine dva otroka čisto dovolj. Potem sva v rejništvo vzela še ne dveletno deklico Valentino z Downovim sindromom. Zatem smo se preselili v Slovenijo in rodili so se nama še drugi otroci.
Torej nista imela od nekdaj želje, da bi imela veliko otrok?
Marina: Jaz se sploh nisem imela namena poročiti. Kaj šele imeti otroke.
Edo: Tudi jaz ne. Mislil sem si, da je moja pot pač v tem, da sem umetnik.
Marina: Ko se mi je prikazal Edo, sem začutila, da je z njim vse mogoče. Zelo hitro me je vprašal, ali bi se poročila z njim. In rekla sem: ja.
Edo: Oba sva bila že malo naveličana samskega življenja.
Marina: V tistem času mi je bilo težko, ko sem prišla domov in tam ni bilo nikogar. V službi, cerkvi, v neki skupnosti se razdajaš. Kaj pa doma? Vprašaš se, zakaj, kaj bo ostalo za mano? To je bil res Božji dar, da sem ravno takrat spoznala Eda.
Neverjetno, kako je Bog začrtal pot, vse do vašega najmlajšega, do vaše lučke.
Marina: Res je. Dva tedna, preden se je rodil Leon, se je Valentina po osmih letih morala vrniti na Hrvaško. Med nosečnostjo nisem vedela, da je z njim kaj narobe. Ko se je rodil, sem na njegovi desni rokici zagledala to specifično črto, ki jo imajo otroci z Downovim sindromom.
V trenutku se me je polotila nekakšna omotica, potem pa, kot bi me objel plašč Božje ljubezni. Nobene žalosti, nobenega dvoma nisem čutila. Bog ima res neverjetne načrte. A zanje je treba biti odprt, reči ja tako kot Marija.
Edo, kako pa ste vi sprejeli to novico?
Edo: Na nek način sva bila oba pripravljena. Prek gibanja Vera in luč, Barke, prek Valentine. A ko se dejansko to zgodi tebi, je seveda nekaj drugega. Ko so Leončka po porodu dali Marini na prsi, sem zagledal, da je downovček. Najprej nisem verjel, postal sem bel kot zid in zmanjkovalo mi je zraka.
Potreboval sem kakšno minuto, da sem prišel k sebi. V tisti minuti sem predelal, da se je to res meni zgodilo. Od takrat pa nimam nobenih težav več, samo veselje. Veva približno, kakšna je njegova pot, kaj lahko pričakujeva od njega in od okolice.
Morda se čudno sliši, a dejansko sva dobila, kar sva želela: otroka s posebnimi darovi. V svojo družino sva najprej na obiske vozila lučke, potem sva imela Valentino in na koncu sva dobila Leona.
Kako so Leona sprejeli bratje in sestrica?
Marina: Ko sva prišla domov, so otroci že vedeli. Spomnim se, kako so se zgrnili okrog njega. Krasno je bilo. Še zdaj ne čutim, da bi imeli zaradi tega kakšne težave. Ko pridejo iz šole vznemirjeni, utrujeni, sitni, je Leon njihov amortizer. Najprej vzamejo Leončka v naročje in ga malo pocrkljajo.
Edo: Otroci so vedno odsev staršev. Tako kot doživljaš ti, bodo doživljali tudi oni. Ne more biti drugače. Tudi otroci so bili že pripravljeni na takega otroka zaradi Valentine.
Kaj pa v stiku z drugimi ljudmi, ki se velikokrat ne znamo obnašati do takih otrok, do staršev s takimi otroki?
Marina: Pred leti smo bili v parku s fantom s cerebralno paralizo, ki mu je Edo boter. Vzela sem ga v naročje in se z njim vrtela na vrtiljaku. Vsi ljudje so naju gledali in začutila sem, kako se mora njegova mama počutiti ves čas.
Ona pa mi je rekla: "Ampak meni je všeč, da naju gledajo. Meni je on prekrasen." Tudi meni je Leon prekrasen. Vsi, ki so drugačni, so mi prekrasni. Včasih ni lahko, seveda, a če se odločim tako gledati, je lažje.
Tudi ostali najini otroci: nekatere stvari dojamejo intuitivno, predvsem gledajo naju, kako se obnašava, in to posnemajo. Nekatere stvari pa jih je enostavno treba naučiti, jim razložiti.
V 12 letih se vama je rodilo 6 otrok. Je bilo kdaj tako naporno, da sta že mislila, da vaju to presega?
Edo: Hvala Bogu, da otroci pridejo ponavadi drug za drugim, vsak posebej. Pridejo majhni, obvladljivi, dišijo, lepi so. Majhne štručke pridejo, kdo jih ne bi imel rad. Tudi hormoni naredijo svoje, za nekatere stvari poskrbi narava. Pridejo pa trenutki, ko je težko, ko še sebe težko prenašam. Takrat sva pa dva, nisem sam. Drugi prevzame. Sam ne bi zmogel.
Marina: Pri meni so težave bolj tehnične narave. Da sem preutrujena, kadar je preveč vsega. Pomembno mi je, da znam prepoznati razlog svoje slabe volje in ga ubesediti Edu. To je že veliko, da se lahko nekako naravnam. Drugo, kar mi pomaga, so molitve.
Pred desetimi leti sva začela skupaj moliti in takrat sem Edu potožila, da pri molitvi nič ne čutim. Pa mi je rekel: "Ni pomembno, ti samo moli. Boš že začutila." (smeh). Prva molitvena stopnica mi je še zdaj Edo. Druga pa so devetdnevnice, ki res čudežno delujejo.
Edo, atelje imate doma. Kako ločite med delom in družino, ko je oboje pod isto streho?
Edo: Stalno je kdo od otrok tudi v ateljeju. Glina v kuhinji. Glina povsod. (smeh) Tega se ne da ločiti, vse je prepleteno, družinsko življenje in kiparjenje. Glina je lepa in ni nevarna za otroke, nobenih nevarnih strojev ni. So pa trenutki, ko pri delu res potrebuješ mir. Takrat Marina potegne otroke iz ateljeja.
Kaj se vama sicer zdi pomembno pri vzgoji?
Marina: Ko smo v našo družino povabili Valentino, sem si najbolj želela, da bi otroci začutili, da so ljubljeni prav takšni, kot so. Da ni treba, da so najboljši, zato da bi jih imela rada. In da začutijo, da so ljubljeni Božji otroci. Da bi bili sočutni do sočloveka. Da bi znali prejemati in dajati ljubezen. Da bi svoje talente znali razviti ne glede na zahteve in pričakovanja okolja.
Edo: Dve moji izraziti lastnosti sta: veselje do življenja in želja po izzivih. Želim si, da bi tudi otroci imeli to. Vcepiti jim želiva tudi zavedanje, da res potrebujemo drug drugega, da nismo samozadostni.
Marina: Želim si tudi, da bi bili ponosni, da imajo v sebi del hrvaške in del slovenske zgodovine in narodnosti. Da se ne sramujejo ne preteklosti svojih staršev, ne svoje vere, ne svojega znanja.
Kako pa sta se odločila, da bosta živela v Sloveniji in ne na Hrvaškem?
Marina: To je "zrihtal" Janez Pavel II. Najstarejši sin bi moral začeti hoditi v šolo, ko je Edo dobil večje naročilo za izdelavo kipa papeža, ki bi ga v središču mesta težko izvedel. Zato smo se po šestih letih življenja v Zagrebu odločili, da se preselimo v Slovenijo.
Edo, ampak kiparjenje je trenutno v drugem planu, kajne? Ste na poti, da se kvalificirate še na enem področju.
Edo: Med covidom se je vse zaprlo, kiparskih naročil ni bilo več. Premišljevala sva, kaj narediti. Kako bomo preživeli? Začel sem iskati službo v bližini doma. Najprej sem se vključil v delo negovalca v DSO-jih, potem me je direktorica poslala študirat. Zdaj končujem Fakulteto za zdravstvo.
Obenem opravljam klinično usposabljanje v Centru za duševno zdravje odraslih Logatec in z risbami sodelujem pri nastajanju anatomskega atlasa za študente naše fakultete. Med delom pišem diplomsko delo o etičnih dilemah in moralnih stiskah zdravstvenih delavcev v zvezi z evtanazijo.
Vse to so teme, ki me od nekdaj zelo zanimajo, z veseljem se jim posvečam. Na terenu vidim, da so zdravstveni delavci absolutno zavezani k reševanju življenja, k pomoči in dostojanstvu pacienta.
Česa se kot družina v bližnji prihodnosti najbolj veselite?
Marina: Najstarejši sin odhaja v gimnazijo, prvi ptič odhaja zdoma. Že zdaj imam sinotožje in veselim se, kako bom te občutke oblikovala. Končuje se moj podaljšani starševski dopust.
Sem farmacevtka in si želim, da bi delo nadaljevala. Zdi se mi tudi, da je zdaj končno čas, da ujamem kakšen dan zase. Vpisala sem se v prvi letnik katehetske šole v Ljubljani.
Potem pa so tu še najina mala veselja: veseliva se vsakega srečanja zakonske skupine, taizejskih molitev na Vrhu Sv. Treh Kraljev, lučkarskih srečanj.
Edo: Jaz se veselim tega, da se bom na polno zaposlil kot diplomirani zdravstveni delavec. Če bi prišlo še kakšno naročilo za kip, pa bi bilo veselje že popolno.
