Ne veste, kako bi zjutraj molili? Upoštevajte nasvete tega svetnika

Sv. Janez Eudes (1601–1680), ki velja za prenovitelja verskega življenja v Franciji v 17. stoletju in začetnika liturgičnega češčenja Srca Jezusovega, je za izpolnjevanje svojega poslanstva ustanovil duhovniško družbo – Kongregacijo Jezusa in Marije, danes imenovano eudisti, in žensko redovno družbo – Kongregacijo Dobrega pastirja. Moški se ukvarjajo predvsem z vodenjem ljudskih misijonov in vzgojo semeniščnikov, ženske pa z vzgojo deklet.

Francoski svetnik je želel ponuditi preprosto duhovno prakso, ki bo dostopna vsakemu verniku. S tem namenom je zapisal številne molitve, primerne za vse trenutke dneva, za pomembne življenjske dogodke in za glavne katoliške praznike.

Ena od glavnih značilnosti njegove duhovnosti je jutranja molitev v štirih korakih. Prvenstveno jo je sestavil za kratek, a intenziven čas skupne molitve. Če nimamo možnosti, da bi molili zjutraj in skupaj, pa gotovo ne bo nič narobe, če se štirih korakov poslužimo v drugem delu dneva in sami.

Molitev se vedno začne s trenutkom češčenja Boga. Pomaga nam, da se spomnimo na veliko skrivnost, ki nas presega, na Jezusovo ljubezen, s katero je za nas daroval vse. Ko tako molimo, sodelujemo pri Sinovi molitvi, v kateri se je popolnoma prepustil Očetovi volji.

Če imamo možnost, lahko ta korak opravimo pred izpostavljenim Najsvetejšim ali tabernakljem, ker bomo tako še bolj v Jezusovi navzočnosti. Pomislimo in izrazimo lahko, kako velike stvari je Bog storil starozaveznemu ljudstvu, kako se je za nas daroval Jezus, kaj vse je Bog storil za našo domovino, naš kraj, naše družine in za nas osebno.

Vsak izmed nas v sebi nosi spomin, ko se ga je Bog še posebej dotaknil. Včasih mislimo, da mora biti čudež velik odmeven dogodek, v resnici pa je lahko na videz majhna, a za nas pomembna življenjska sprememba.

Češčenje nas navadno kar samo ponese k zahvaljevanju, saj čudenje nad Božjimi posegi pomeni biti hvaležen, da smo po Jezusovem trpljenju, smrti in vstajenju odrešeni. Drža zahvaljevanja je prežemala tudi celotno življenje in delo sv. Janeza Eudesa. Naporne preizkušnje, s katerimi se je soočal pri misijonarjenju, ga niso duhovno utrudile, užalostile ali celo zagrenile, temveč so ga vedno bolj odpirale za Božjo bližino in hvaležnost.

Tudi mi se lahko zahvalimo za vse dobro, kar smo prejeli v zadnjem času ali življenju na sploh: za lepe trenutke z družino in prijatelji, za navdihe lepote v naravi ali umetnosti, za premagane preizkušnje in skušnjave, za nepričakovane utrinke veselja, za zdravje, preprosto za življenje … Ni treba, da iščemo le močne občutke sreče, pogosto je dovolj, da se preprosto zahvalimo za to, kar imamo.

Prva dva koraka sta namenjena temu, da svoj pogled umaknemo s sebe in ga usmerimo k Bogu. V tretjem koraku, v katerega nas precej naravno in logično uvedeta prva dva, pa se vrnemo k sebi. Misel na Njegovo dobroto in usmiljenje nas sama povabi k iskrenemu kesanju nad grehi, s katerimi smo se oddaljili od Boga, kljub neizmerni skrbi za nas.

Pred Gospoda lahko položimo vse slabosti, ki smo jih mislili, izrekli ali naredili: tako manjše kakor tudi večje ovinke s poti. Bog pozna vse naše življenje in nam sam prihaja naproti z odpuščanjem in usmiljenjem, da nas povede v novo življenje, zato se nam ga ni treba bati. Za nas je odrešujoče, ko smo pred seboj in Njim karseda iskreni. Vsi smo grešniki, a v hoji za Jezusom ne napredujemo, če nismo na poti nenehnega spreobračanja.

Prošnja za odpuščanje in sprejetje osvoboditve nas privede do notranje odprtosti in zavzetosti za opravljanje našega poslanstva v krogu družine, prijateljev, zaposlitve, domače župnije in katerekoli skupine, ki ji pripadamo. Sv. Janez Eudes je molil k Očetu, naj ga po Svetem Duhu preoblikuje po svoji podobi in mu da moči za nadaljevanje Jezusovega dela.

Tudi mi lahko prosimo, da bi posnemali Jezusa v predanosti svojemu poslanstvu, s katerim služimo drugim. Prošnjo lahko podkrepimo z molitvijo za vztrajanje na svoji življenjski poti, potrpežljivost, sveže ideje, premagovanje obdobij, ko se nam zdi naš trud neučinkovit in prazen … Ne pozabimo na vse ravni naše poklicanosti – od zasebnega do profesionalnega življenja, nenazadnje pa na našo pot k svetosti, ki je končni cilj vsega našega prizadevanja.

Sv. Janez Eudes, prosi za nas!