Prekmurka Tadeja Polanšček je mama, žena, rada se smeje, druži s prijatelji, prebere dobro knjigo. Nasmeh in energičnost sta del njenega značaja, čeprav ima multiplo sklerozo že 27 let. Po navdihu njenega življenja je nastala tudi posebna plesna predstava Zakaj jaz, ki si jo lahko še ogledate. O svojem poslanstvu diplomirana fizioterapevtka brez oklevanja odgovori: "Zame je to najboljši in najlepši poklic, ki sem si ga lahko izbrala."
Zakaj tako čutite, gospa Tadeja?
V svoji službi, pravzaprav poslanstvu, sem vedno neizmerno uživala. Bila sem tudi vodja terapevtskega centra v Avstriji. Moja ekipa je bila moja druga družina. V določenem trenutku sem se morala upokojiti, ker res ni več šlo. Zapustila me je moč v rokah. To je bil zame eden najtežjih trenutkov v življenju. Stara sem bila 43 let.
Kako ste se soočili s tako zgodnjim pokojem?
Bojevala sem se sama s sabo, si dopovedovala, da ne gre več in da je to nekaj, kar moram sprejeti in z boleznijo tudi živeti. S podporo moža sem to sprejela. S kolegi se še vidimo, pogovarjamo. Čisto v popolnosti nisem šla v pokoj in nikoli ne bom.
Kako ste kot človek iz zdravstva spremljali pešanje svojih moči?
Kot fizioterapevt točno vidiš, kam gredo stvari. Da stanje sprejmeš, potrebuješ zelo veliko moči. Včasih je to, da veš, predvidiš, kaj se še lahko zgodi, mogoče celo slabše. Vidiš negativno prihodnost, ki te morebiti čaka. Težke dni, mesece. Še posebej mi je bilo težko, ko sem začela šepati. To je bil zame prvi večji poraz. Vedno sem bila zelo aktivna, energična – tudi voditeljica aerobike in plesa. Ko te zapuščajo moči nog in rok, je to strašen boj. Še posebej, če želiš ohraniti nasmešek.
Kaj vam je pomagalo pri tem, da ste zmogli sprejeti svoje stanje?
Moj značaj, energija, ki je v meni. Prepričevala sem se, da je treba živeti, se smejati, da imam dva zlata otroka, moža, ki me podpira na vsakem koraku. Da je vredno in da se splača. Ljubezen do življenja me žene naprej. Čeprav sem včasih pomislila, da ne želim več živeti, ampak nato se takoj spomnim, kako imam rada svoje življenje, ne glede na vse.
Z boleznijo se spopadate že od 17. leta. Začelo se je s pešanjem vida.
Z vnetjem vidnega živca, ko sem postala skoraj povsem slepa na eno oko. Bolezen nikoli ne pride ob pravem času. Zame pa je prišla, ko sem bila na nekem razpotju.
Tedaj sem se odločala za študij fizioterapije, ki je bil fizično zelo naporen. Spopadala sem se z utrujenostjo, mravljinci v nogah, elektriziranjem vzdolž hrbtenice. Veliko tega je bilo, ampak Tadeja je zamahnila z roko in šla dalje. Kjer je volja, tam je pot. Nič me ni ustavilo.
Morala bi več počivati, a nisem znala. Ko sem prišla domov, sem si nataknila rolerje in rolala do krvavih žuljev. Nalagala sem si veliko fizičnega napora, a obenem blazno uživala.
Z veliko truda in volje sem študij zelo uspešno zaključila in se najprej zaposlila v lokalni bolnišnici. A iskala sem še nekaj več, nekaj drugačnega. Poiskala sem priložnost v Avstriji, se hitro naučila jezika – izvedla sem šprint na dolge proge 😊 –, postala sem vodja, ustvarila čudovito delovno okolje s krasnimi sodelavci. Tam smo bili drug za drugega. Sodelovali, se smejali in res uživali.
Kaj trenutno zmorete?
Rok in nog načeloma ne morem več uporabljati. Računalnik upravljam z očmi. Tako sem napisala tudi kratko avtobiografijo. Brskam po spletu, tudi nakupujem – vse z očmi. Doma veliko govorimo, se smejemo, družimo.
Kaj vam pomeni plesna predstava Zakaj jaz, ki jo je Katja Vidmar kot avtorica, koreografinja in plesalka ustvarila po vaši življenjski zgodbi?
Ko mi je Katja predlagala, da bi napravili dobrodelno plesno predstavo o meni, sem bila presenečena, počaščena, ponosna. Vprašala sem: "Zakaj jaz?" Tak je tudi naslov predstave, ne da bi se pogovarjali o tem. Veliko nas je, zakaj ravno moja zgodba? Vedno pravi, da sem zelo močna ženska, da sem zanjo navdih in zgled. Če je tako, sem počaščena. Premiera je bila v Murski Soboti maja. Predstava se je nato selila po Sloveniji. Naslednja ponovitev pa bo 7. septembra v Ormožu.
Kako vašo bolezen spremlja družina?
Ko sem dobila diagnozo, sva bila s tedanjim fantom, zdajšnjim možem, par nekaj mesecev. Ni zbežal, ni se predal nikoli. Vseskozi sva živela s tem. Prvih nekaj let ni bilo večjih težav. Otroka zdaj že kar nekaj časa živita z mamo, ki je na vozičku. Vidim, da sta vseeno ponosna name. Čutita veliko potrebo po tem, da me zaščitita, da sta ob meni. Oba sta zelo empatična. Še posebej hčerka, ki je stara 13 let, na življenje gleda zelo drugače kot njeni vrstniki, dosti bolj zrelo.
Želi si postati zdravnica, da bi pomagala ne le meni, ampak tudi drugim ljudem. Zelo smo povezani. Z možem zdaj še dosti bolj, kot sva bila kdajkoli prej. Postala sva najboljša prijatelja. Veliko sva skupaj, on je eden mojih osebnih asistentov. Skregava se kdaj, ampak to je zanemarljivo. Med nama je nastala neka posebna povezava. Bolezen naju krepi. Prav zaradi nje sem spoznala čudovite ljudi.
Kaj barva vaše dneve?
Včasih so to lepe rožice, na katere zdaj gledam drugače, kot sem prej. Tu so moje osebne asistentke, ki v hišo vselej vstopijo z nasmehom. Veliko se pogovarjamo, šalimo, učimo drug drugega. Dan obarvata tudi moja otroka. Hči trenira košarko, hodi na jahanje. Sin se razvija v lepega mladega moškega. Glavo sem obrnila na življenje, ne življenje na glavo. Malenkosti štejejo! In dobro srce.
