V osrčju vulkanskega naravnega parka La Garrotxa v španski Gironi leži vulkan sv. Marjete. Ta popoln vulkanski stožec pa povsem nepričakovano združuje osupljivo moč narave in trajnega duha vere: v samem središču njegovega kraterja stoji spokojno starodavno puščavniško bivališče.
Vulkansko območje Garrotxa je pokrajina, ki so jo oblikovali vulkanski izbruhi: ti so se začeli pred 700.000 leti in končali pred približno 8.000 leti. Tu najdemo izjemno zbirko vulkanskih stožcev, vsak izmed njih pa je prekrit z bujnim rastlinjem. Med njimi je posebej osupljiv vulkan sv. Marjete – predvsem zaradi svoje povsem simetrične oblike.
Zgodovina vulkana sv. Marjete je obenem geološka drama in tiho češčenje. Zadnji večji izbruh se je zgodil pred približno 11.000 leti in povzročil močno freatomagmatsko eksplozijo, ki je oblikovala širok krater, kakršnega vidimo danes.
V tisočletjih je vulkanski stožec prekril gost gozd, ostanki tokov lave in piroklastičnega materiala pa so še vedno vidni ob poti Mas el Cros, nekoliko drugačni poti, ki ponuja globlji vpogled v vulkansko pokrajino.
Puščavniško bivališče v središču kraterja je skromna, toda pomembna zgradba – klasičen primer umirjenega katalonskega romanskega sloga. Prvotno je bilo zgrajeno v 12. stoletju, nato pa je bilo večkrat obnovljeno, nazadnje leta 1865, potem ko je bilo v vrsti potresov v 15. stoletju povsem uničeno.
Razlog za gradnjo na tem mestu je bil, po navedbah Els Goigs a Llaor de la Santa (tradicionalne katalonske "rime (ali hvalnice) na čast svetnici"), navidez čudežno odkritje podobe sv. Marjete v samem kraterju.
Podoba, izdelana iz alabastra, je preživela potrese v 15. stoletju. Danes si obiskovalci v puščavniškem bivališču lahko ogledajo popolno repliko kipa sv. Marjete iz 14. ali 15. stoletja – izvirnik hranijo v škofijskem muzeju v Gironi.
Dostop do vulkana sv. Marjete je preprost. Z bližnjega parkirišča se lahko obiskovalci odpravijo na kratek, slikovit pohod do kraterja, kjer jih čaka puščavniško bivališče. Vzpon traja približno 30 minut in je dostopen za vse. Kraj ponuja osupljive razglede – posebej jeseni, ko se gozdne krošnje odenejo v žive barve.
Za vse, ki jih podrobneje zanima geologija ali si želijo podaljšati obisk, je v naravnem parku Garrotxa na voljo tudi 12-kilometrska zanka, ki vključuje očarljiv gozd La Fageda d'en Jordà in mogočen vulkan Croscat, največji na Iberskem polotoku. Ta pot izpostavlja geološko raznolikost pokrajine, njen srednjeveški čar, verski pomen in naravno lepoto.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
