Zadnja služba, iz katere je odšla v pokoj, je bil Strokovni center za otroke in mladostnike z vedenjskimi in čustvenimi težavami, kjer je delala kot vzgojiteljica, nato kot svetovalna delavka. Pred tem je kot socialna delavka delala s starejšimi in pozneje kot strokovna vodja z odraslimi invalidnimi osebami.
Ob srečevanjih s posamezniki, ki so največkrat na robu družbe ali jih tja skušamo odriniti, si je Mojca Centrih nabrala veliko izkušenj in uvidov. Kot sama pravi, je podlaga njeni življenjski poti razširjena družina, iz katere izhaja; ljubeči starši in stari starši, družina, ki je poznala preizkušnje, a je bila odprta navzven, sprejemajočih rok, s širokim pogledom – brez črno-belega slikanja sveta.
Kako ste prišli do vzgojnega dela z mladimi?
Po delu v domu za ostarele sem delala z mladimi in s starejšimi paraplegiki, tetraplegiki, z bolniki s cerebralnimi okvarami, z multiplo sklerozo, kar sem delala z velikim veseljem. A na neki točki se izčrpaš, izprazniš. Delali smo z ljudmi iz različnih kulturnih okolij in je bilo včasih kar težko.
Najtežje je bilo, da so ti ti ljudje nekako zamerili, da nisi tudi sam invalid. Potruditi sem se morala za vzpostavitev odnosa. Ampak mi je uspelo; v vsaki službi sem se dala vso. Ko sem odšla od tam zaradi zapletov v vodstvenem kadru, sem začela delati z mladimi. Najprej kot vzgojiteljica, nadaljevala sem kot svetovalna delavka.
Kaj vam daje upanje, kaj vas žene pri vašem delu?
Verjamem v te otroke, v te mladostnike. Čisto vsak ima v sebi nekaj dobrega, nekaj pozitivnega. Umetnost je najti pozitivne stvari v njih in na tem graditi. Ko enkrat veš naslednje, ti je lažje: ti otroci so vzpostavili veliko obrambnih mehanizmov, brez katerih ne bi preživeli.
V drugem okolju pa so ti obrambni mehanizmi moteče vedenje in ne ustrezajo več. Da so npr. lahko preživeli fizično, psihično, spolno nasilje, so morali izključiti vsa čustva, vsa občutja.
Ali se tako rodi psihopat?
Zelo pogosto. Tako so šli izven sebe, začeli funkcionirati izven lastnega telesa. Disociirali so, strokovno rečeno. Bili so tepeni, ponižani in psihično nasilje je hujše od fizičnega! Kaj se potem zgodi? Iz žrtev postanejo storilci, postanejo agresivni. Zraven se nacepijo še duševne motnje ...
Te obrambne mehanizme lahko razbiješ, a potrebno je garati, ker dlje ko otrok ponavlja določene vzorce vedenja, težje jih opusti.
Srečujete se z mnogimi zahtevnimi zgodbami, ki bi vas lahko potrle, preplavile ... Zdi se mi, da spretno ohranjate tako profesionalnost kot ljubezen do tistih, ki so vam poslani na pot. Kje je tista točka ali razlika, da si rečete, sedaj potrebujem distanco, bom profesionalna in bom postavila mejo?
Prvi pogoj je, da imaš te otroke rad, ne glede na to, kaj naredijo. Da jih sprejemaš v njihovi drugačnosti. Ta drugačnost pa včasih pomeni zelo grde stvari. Če torej tega nisi sposoben sprejemati, je boljše, da tega ne delaš. Otroke moraš čutiti, moraš jih imeti rad in dejansko moraš imeti iskreno željo, da hočeš nekaj narediti zanje. To čutijo.
Moraš biti pa sposoben – in to sposobnost imaš ali pa je nimaš. Tega ti ne more dati nobena fakulteta ali doktorat. Tisti občutek, da znaš biti profesionalen takrat, ko hočeš doseči določen cilj. Da izklopim, da se mi otrok smili, ker ne bom s tem, da se mi nekdo smili, ničesar naredila. Lahko bom samo še poglabljala motnjo, vedenje bo samo še slabše, ker bo šel v vlogo žrtve.
Pri tem razumem vse, kar se mu je dogajalo v preteklosti: bilo je hudo, ni bilo v redu, ni sam kriv itn., ampak v tej točki morava iti naprej. Treba je nekaj spremeniti. Bistveno pri naših otrocih je, da dosežemo, da lahko minimalno socialno vsaj toliko funkcionirajo, da lahko normalno samostojno živijo naprej.
Včasih so poškodbe za nekatere lahko tudi prevelike in vedeti moramo, da je nekje meja, do katere lahko pridemo, več pa ne. Zato sem cilje vedno postavljala malo nižje, kot je otrok zmogel. Tako jih je lahko dosegel in gradil pozitivno samopodobo.
Ste otroku povedali za cilj?
Imela sem ga v sebi, a tudi otroci so vedeli za cilje. Kajti otrok mora doživeti uspeh, sicer ne moreš ničesar narediti. Nihče noče biti hudoben. Otrok želi biti dober, vendar ne zna, ne zmore ... v tem je težava.
Torej ob vsem, kar ste videli, verjamete v dobro v človeku?
Da, vedno sem to verjela. Verjamem, da je človek dober, in na nas je, ali bomo iz njega potegnili dobro ali slabo. Vsak človek ima v sebi tudi nekaj slabega, tako jaz kot vi.
Kaj pa v hudih skrajnih primerih, ali ste kdaj izgubili upanje?
Ne, nikoli, čeprav so bile včasih stvari že na robu. Ko delaš z otrokom leta in leta, so krivulje, napredek, padec, napredek in spet padec. To je življenje. Ko je nekdo popolnoma padel, ti pa si toliko delal z njim, moraš vzeti racionalno ... Ta otrok ima težave, ta primanjkljaj, to in to so z njim počeli, zato je to zanj normalno. Pa še: ali sem šla tudi jaz po napačni poti, vidim, da sem naredila tu ali tam napako. Tudi mi nismo brez napak.
Potrebno se je sprijazniti in si reči, da so nekateri tako oškodovani, da ne morejo napredovati. Tedaj jih ne smeš zapustiti, ampak iti pa na drug nivo, kjer bodo lahko nekaj pridobili. Postaviti npr. cilj, da bodo imeli vsaj nekaj lepih spominov, ko bodo šli iz zavoda ...
Morda ponavljam vprašanje: kje črpate zase moč ob soočanju z vsem tem, da se ne utrudite, da vztrajate?
To je dobro vprašanje, sama sem se o tem velikokrat spraševala. Mislim, da je to stvar vzgoje v primarni družini. In pa, da imam še nekaj v sebi, česar ne znam razložiti; da lahko to delam, da mi nikoli ni bila zgolj služba. Zame je to bilo poslanstvo in v resnici to delam z veseljem.
Celoten pogovor je bil najprej objavljen v reviji Božje okolje (05/2023).
