Beti Škof je študentka magistrskih programov Poučevanje na razredni stopnji z angleščino in Zakonskih in družinskih študijev. Prosti čas rada preživi v naravi, v hribih, na kolesu in v dobri družbi, rada pa tudi raziskuje nove kraje, kuha in poje v pevskem zboru.
Navdihuje jo delo z ljudmi, še posebej delo z otroki. Letos je kot prostovoljka izvajala inštrukcije za osnovnošolce v VGC skupni točki ZPM Moste-Polje.
1. Kaj te je spodbudilo k prostovoljstvu?
K prostovoljstvu me je spodbudila želja, da s svojim prostim časom pripomorem k družbeno dobremu, zraven pa opravljam delo, ki mi je tako ali tako v veselje in navdih.
En dan me je ob jutranji hoji po centru Ljubljane prešinila misel: "Zakaj ne bi s tem, v čemer uživam, nekomu polepšala dneva?" Res pa je tudi, da že od nekdaj občudujem ljudi, ki jim je mar za druge in si vzamejo čas za prostovoljno delo.
2. Kakšne odzive doživljaš ob svojem prostovoljnem delu?
Ob prostovoljnem delu so odzivi res polni dobre energije in zadovoljstva, z vseh strani. Da ne govorim o času, ki mine, še preden bi drugič pogledala na uro. Nikoli nisem zapustila prostora brez nasmeška na obrazu, ker res velja, da se vrača točno tisto, kar daješ.
3. Na koga ali kaj si najbolj ponosna? In zakaj.
Najbolj sem ponosna na to, da sem uspela v učenje vnesti nekaj pozitivne energije, da ni bilo zgolj dolgočasno reševanje naloge. Prav tako sem ponosna na center, ki je izjemno prilagodljiv do časa prostovoljcev in se vsak lahko počuti dobrodošlega.
Prostosrčni
Radi bi razširili mnenje, da je prostovoljstvo nekaj lepega in zelo vrednega in hkrati dokazali, da veliko mladih dela še kaj več kot to, da prosti čas preživljajo na telefonih ali računalnikih, kot radi hitro sklepamo, ko pogovor nanese na današnjo mladino.
Poznate mladega prostovoljca ali prostovoljko, ki bi ga ali jo lahko predstavili v tej rubriki? Predloge zbiramo na e-naslovu: katarina.berden@aleteia.org. Veseli bomo vaših idej!
4. Lahko deliš kakšno smešno ali ganljivo anekdoto?
Uf, že v eni uri se zgodijo spomini! Zelo težko podelim anekdote, ker menim, da so za otroke zelo osebne. Na eni od inštrukcij je moral eden od otrok, ki je prihajal iz tujine, opisati dogodek iz svojega življenja. Samo predstavljate si lahko, koliko novega sem se lahko naučila iz tistega dogodka, o državi, iz katere prihaja, o tamkajšnji kulturi ...
Nisem zgolj učila, pač pa tudi bila v vlogi učenca. Zgodilo se mi je tudi, da je osnovnošolec rekel, da je prišel samo danes, ker se mu sicer ne da, na koncu srečanja pa me vprašal: "Ali boste jutri tudi ob tej uri v centru?", to mi je dalo potrditev, da sem nekaj očitno delala prav.
5. Zakaj bi k temu povabila tudi druge?
K prostovoljnemu delu bi povabila tudi druge, ker menim, da imamo predvsem študentje vsaj malo luknjo časa, ki jo lahko obogatimo. V tej "luknji časa" pa pridejo na pot nova znanja, novi spomini, predvsem pa energija, ki te spremlja še najmanj cel dan.
Občutek je enostavno treba izkusiti, težko ga je tako dobro predati z besedami. Poudarila bi, da čas ni ovira, da se ne bi lotil prostovoljstva. Dovolj je, da daš toliko, kot je v tvoji moči, tudi če je to zgolj ura v tednu ali dveh. Tudi meni zaradi študijskih obveznosti ni uspelo velikokrat, vendar mi je že ta izkušnja dala veliko in bi jo želela v bodoče nadgraditi.
