Odslej boste besedici ljubim te izrekali na popolnoma drugačen način. Ne glede na to, koliko zamisli dobite za obdarovanje ob obletnicah poroke, je najpreprostejše in obenem najdragocenejše darilo svojemu zakoncu izreči omenjeni besedi. V prvih letih po poroki si ju zakonca zlahka in pogosto izmenjujeta, a z leti postaneta vse redkejši.
S tema dvema besedama obnavljamo prvotno izrečeni da na poročni dan. "Obnavljanje je zelo pomembno," poudarja duhovnik Paul Habsburg. "Po treh, petih, 15 ali 40 letih se kot oseba spremenimo in naš zakonec prav tako. Zavestno obnavljanje privolitve osebi, ki jo imamo ob sebi, je zelo dobra navada."
Besedi sta v resnici globoko povedni: vabita namreč k dejanju oziroma sta dejanje samo. Ljubim te je performativen izraz, kar pomeni, da se ob izrekanju izrečeno tudi udejanji. Kot na primer Božje stvaritvene besede bodi svetloba ali zakramentalne oblike duhovnikovih besed jaz te krstim. Ljubim te je obenem zaveza in darovanje samega sebe. Oseba, ki ji to rečemo, prejme dve neprecenljivi darili: obljubo trajne ljubezni in dar nas samih.
Ljubim te = hočem te ljubiti
Naj se sliši še tako protislovno, vendar ljubezen ne temelji na občutkih, temveč na volji. Poroka ni posledica obojestranskih (še tako močnih) občutkov zaljubljenosti, temveč je sad odločitve. Ne glede na to, koliko let smo poročeni, 10, 20 ali 30, vprašanje ni, ali drugega še ljubim, temveč ali hočem drugega še naprej ljubiti. Ko torej rečemo ljubim te, obnovimo svojo odločitev pripadnosti eni in edini osebi. Za vse življenje. To sta zavezujoči besedi!
"Ne moreva si obljubiti, da bova imela vse življenje enake občutke," pojasnjuje papež Frančišek v apostolski spodbudi Radost ljubezni. "Namesto tega pa imava lahko skupen in trden načrt, se zaveževa, da bova drug drugega ljubila in živela združena, dokler naju smrt ne loči, in bova živela v vedno bogatejši zaupljivosti. Ljubezen, ki si jo obljubiva, presega vsako čustvo, občutek ali razpoloženje, čeprav jih lahko vključuje. Gre za globlje hotenje z odločitvijo srca, ki zaobjema celotno življenje."
Človeško gledano se to zdi težko. Vendar trajno ljubezen krepi milost zakramenta svetega zakona, po katerem je Bog navzoč med zakoncema. Papež Frančišek vabi h klicanju Svetega Duha, da bi svoj zakon trajno ohranjali: "Toda nič od tega ni mogoče, če ne kličemo Svetega Duha, če vsak dan ne prosimo za njegovo milost, če ne iščemo njegove nadnaravne moči, če od njega željno ne prosimo, naj razlije svoj ogenj na našo ljubezen, da bi jo v vsaki novi situaciji okrepil, usmeril in preobrazil."
Ljubim te = darujem se ti
"Ljubiti pomeni hoteti srečo drugega, darovati samega sebe v dobro drugega," je pridigal Karol Wojtila leta 1954 med duhovnimi vajami priprave na zakon. Ljubiti pomeni darovati se. Ali ni najlepše darilo to, da darujemo sami sebe? To je dar, h kateremu je poklican vsak človek, saj šele z darovanjem izpolni lastno človeškost. "Človek ne more v polnosti najti sam sebe, razen z odkritosrčno daritvijo samega sebe," tako potrjujejo očetje drugega vatikanskega koncila delo Karola Wojtyle (Gaudium et spes, 24).
Poroka je najboljše mesto, kamor je človek poklican k darovanju. Z dušo in telesom. Ne samo, da je človek, ki je ustvarjen po Božji podobi, ustvarjen da ljubi in je ljubljen, temveč je to po mnenju takrat še bodočega papeža Janeza Pavla II. celo edini način, da "se izvije iz školjke individualizma in egocentrizma".
To je tudi tisto, kar vodi k sreči. "Da bi resnično lahko ljubili, se je treba odpovedati mnogo stvarem in predvsem samemu sebi, se zastonj darovati in ljubiti do konca. Nelastninjenje samega sebe – kar je dolgotrajno delo – je utrujajoče in izpolnjujoče," je nagovarjal papež Janez Pavel II. mlade v Franciji leta 1980. "Je vir ravnovesja. Skrivnost sreče."
Dar samega sebe je najvišji dar. "Kdor res ljubi svojega soproga, ga ne ljubi samo zaradi tistega, kar od njega prejema, temveč zaradi njega samega. In srečen je, da ga more bogatiti z darovanjem samega sebe," je zapisal papež Pavel VI. v okrožnici Posredovanje človeškega življenja, v odlomku, kjer opisuje značilnosti zakonske ljubezni.
Darovanje samega sebe v zakonskem življenju osebo postavlja v popolno resničnost. Vabi jo, da se daruje v celoti (in ne recimo samo s poslušanjem, darovanjem časa, odpuščanjem …). "Globlja kot je ljubezen neke duše, bolj je ta duša popolna v tem, kar ljubi. Tako postane, če lahko tako rečemo, ljubezen sama," pravi sveti Janez od Križa.
K temu so poklicani zakonci. Bolj kot k temu, da so avtorji ljubezni, so poklicani k temu, da so ljubezen. "Bolj kot to, da smo nekdo, ki ljubi, se moramo za drugega truditi, da postanemo ljubezen, po zgledu Boga in podobnosti Bogu, ki je Ljubezen (prim. 1 Jn 4,8)," spodbuja duhovnik Stéphane Seminckx v francoski knjigi o krščanskem pomenu poroke Ustvarjeni, da se darujemo. Več kot darilo, način, kako ljubimo!
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Lucija Rifel.
