Vročega julijskega popoldneva je ponesrečen skok v vodo za vedno spremenil življenje takrat 17-letne Joni. Postala je kvadraplegik, prestala številne operacije in terapije, soočila se je z depresijo in samomorilnimi mislimi.
Dve leti po nesreči se je z odločnostjo in vero odločila za drugačno življenje, osredotočeno na Jezusa in služenje ljudem s posebnimi potrebami. Je ustanoviteljica organizacije Joni in prijatelji in srečna Kenova žena.
Skok, ki je spremenil vse
Bilo je 30. julija 1967. Joni Eareckson je bila aktivna mlada ženska, ki je uživala v jahanju, potovanjih, igranju tenisa in plavanju. Niti predstavljala si ni, da njeno telo nekoč ne bo več normalno delovalo. Na vroč poletni dan se je vse spremenilo. S sestro Kathy sta obiskali plažo v zalivu Chesapeake Bay, da bi se osvežili v morju.
Morje je bilo tistega dne precej motno in umazano, zato je bilo na mestu, kjer sta bili, težko oceniti dejansko globino. Joni se je odpravila do pomola, globoko vdihnila in skočila v morje. Zadela je ob nekaj trdega. Njeno telo je preplavila elektrika. Ob ponesrečenem skoku si je zlomila hrbtenico in ni mogla priplavati nazaj na površje. Od ramen navzdol je bila paralizirana.
"Moja pljuča so kričala po kisiku, a takoj ko sem odprla usta, sem zajela tudi vodo. Okoli sebe sem začutila sestrine roke, ki so me dvignile nad vodo," je dogodke tistega dne opisala za poljsko revijo Integracija. Spominja se, da je nekdo od obiskovalcev plaže takoj skočil v vodo, da bi pomagal, nekdo drug pa je hitro poklical reševalno vozilo.
Depresija, samomorilne misli in kriza vere
Joni je v bolnišnici izgubila zavest, sledila je še kratkotrajna izguba spomina. Prestala je več operacij. Večino dni je morala preživeti v posebnih položajih, da bi preprečili preležanine po njenem telesu. Neprespane noči so zanjo postajale vedno bolj nevzdržne. Medicinski aparati okoli nje so jo navdajali s strahom in nemočjo. Ta se je spremenila v depresijo, intenzivne samomorilne misli in veliko krizo vere.
Joni je nesrečo doživela tistega poletja, ko se je vpisala na fakulteto. "Sram me je priznati, ampak že v srednji šoli sem živela v spolni nečistosti in nemorali. Vedela sem, da stvari na fakulteti verjetno ne bodo nič boljše. Bil je april ali maj leta 1967 in spomnim se, da sem molila k Bogu. Prišla sem domov z zmenka. Počutila sem se krivo. Vrgla sem se na posteljo in jokala v blazino, zavedajoč se, da ne morem pobegniti od tega. Postala sem suženj greha. Nisem vedela, kako naj se tega rešim. Boga sem prosila, naj stori nekaj v mojem življenju in me vrne na pravo pot. Na fakulteti bi se morda celo odpovedala veri, ker nisem želela izpasti hinavsko. Enostavno nisem hotela tako živeti. Jezusa sem prosila, naj nekaj naredi," je Joni pojasnila v intervjuju za liberty.edu.
Med dolgotrajno rehabilitacijo v bolnišnici se je naučila slikati s čopičem v ustih in razvijala svoj slikarski talent. Lotila se je tudi pisanja. Ustanovila je organizacijo Joni in prijatelji, ki pomaga invalidnim osebam. Leta 2007 je v Kaliforniji ustanovila še mednarodni center za invalide, ki pomaga družinam invalidov.
Poleg tega je avtorica več kot 40 knjig, tudi za otroke, posnela je več glasbenih albumov in nastopila v avtobiografskem filmu, ki pripoveduje o njenem življenju.
Joni je cenjena govornica, svetovalka ameriške vlade za ljudi s posebnimi potrebami in srečna Kenova žena. Po vsem svetu vodi številne konference, ki temeljijo na Božji besedi. Je živ primer tega, da lahko Kristus na dobro preobrne tudi situacije, ki so težke in po človeški plati nesprejemljive.
Zvesta Bogu
Joni je v enem od svojih intervjujev dejala: "Vse, kar počnemo tukaj na zemlji, je neposredno povezano s tem, kar nas čaka v večnosti. Zato nočem zapravljati svojega trpljenja. Želim delati v smeri nebeškega cilja. Zato se zahvaljujem Bogu tudi za svoj invalidski voziček, ki me vodi v smer nebes."
"Ne gre za to, da sem slavna, da zlahka navežem stik z drugimi ali da sem dobra pisateljica. Bog uporablja šibka orodja v tem svetu, da pokaže svojo moč, slavo in milost. To je zame velika čast," pravi 75-letnica.
Pojasnjuje, da je, ko razmišlja o vsej bolečini, ki se je zgodila pred skoraj 60 leti, še vedno prepričana, da je Bog dober in ne bi spremenila tega, česar se je v tem času naučila. "Če bi morala izpostaviti glavni namen trpljenja, bi rekla, da je to kažipot, ki me uči, kdo v resnici sem," poudarja Joni.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie.
