Na poklicnem področju je Kaja Polak zakonska in družinska terapevtka – njeno delo lahko spremljate pod imenom Tvoj da – zasebno pa krmari med najrazličnejšimi vlogami: je žena svojemu možu, hčerka, sestra, teta, vnukinja, prijateljica, navdušena violinistka in glasbenica.
Svoj prosti čas posveča vezenju, branju, ustvarjanju bloga, igranju v simfoničnem orkestru Grex Symphoniacorum, aktivna je pri različnih skupinah in dogodkih v župniji Rakovnik. Poleg moža in prijateljev ji nasmeh na obraz rišejo še narava, (začetniško) vrtnarjenje na balkonu in najrazličnejše živali.
1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Zame je idealen oz. lep začetek dneva takrat, ko se zbudim mirna in svetlo naravnana. Z možem imava različne urnike dela, vendar se zjutraj trudiva skupaj vstati, tako da sem z njim, ko se pripravlja za službo. Sama sem zajtrk navajena jesti pozneje, tako da ko mož odide, nadaljujem svoje jutro.
Vsako jutro grem k oknu ali na balkon in gledam naravo, svetlobo. To me pomirja in zraven ponavadi pride spontana molitev in zahvala. Ko se mi ne mudi, si za to vzamem kar nekaj časa. Nato si pripravim zajtrk in berem Sveto pismo ter naredim pregled dneva.
Seveda mi to ne uspe vedno, včasih je jutranji ritual krajši, se mi mudi in takrat bolj na hitro pojem in grem. Najraje pa imam seveda jutra, predvsem med vikendi, ko ponavadi vstanem pred možem in ga pustim še luštno spati, potem pa si skupaj pripraviva zajtrk. 😊
2. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
Rada sem urejena, saj se tako boljše počutim. Preprosta urejenost je tudi skrb zase, je nek izraz spoštovanja, ki si ga daš, v smislu, da znaš negovati in poudariti atribute in lastnosti, ki so ti podarjene. Je izražanje sebe, hkrati pa z urejenostjo sporočam, kakšen je moj odnos do ljudi, dogodkov, na katerih sem prisotna.
3. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Vera v Jezusa Kristusa je dar, ki me spremlja v vseh vidikih mojega življenja, in za to sem neskončno hvaležna. Duhovno me napolni obisk svete maše, adoracija pred Najsvetejšim, poslušanje in ustvarjanje slavilne glasbe, sprehod v naravi in občudovanje stvarstva, zadnje čase močneje tudi prebiranje Svetega pisma. Na vsake toliko časa molim rožni venec in ta molitev vedno obrodi sad.
4. Kako z možem ohranjata iskrico v zakonu in zakaj vam je to pomembno?
Z možem se trudiva čim več časa preživeti skupaj, vendar to med letom ne uspe vedno, saj se poleg najinih prekrivajočih se urnikov oba aktivno udejstvujeva vsak v svojih hobijih in aktivnostih, poleg tega sva tudi prostovoljca v župniji, kar na vsake toliko vzame kar nekaj časa. To, da sva lahko pri kakšni od teh aktivnostih skupaj, krepi najin odnos, sploh ko vidiva drug drugega, kako si za kaj prizadevava in se spodbujava.
Drugače pa hodiva na zmenke oz. si jih pripraviva doma, velikokrat skupaj igrava družabne igre, bereva in, najpomembneje, skupaj se veliko smejeva in to vžiga najino iskrico. To se mi zdi pomembno zato, ker pomaga najin odnos peljati naprej, ga malo prevetriti in obnoviti, ob tem pa postajava bolj povezana.
5. V službi ste imeli naporen dan – nosite delo in težave domov? Kako se temu izognete?
Na čase se zgodi, da pridem domov z bolečo glavo ali pa so moje misli nemirne zaradi določenega primera na terapiji. Takrat potrebujem nekaj časa, da gre to iz mene oz. da se pomiri, največkrat možu povem, kako se počutim, si morda še kaj zapišem za naslednje srečanje in je sčasoma boljše.
Že od samega začetka izročam svoje kliente v tihi molitvi Bogu, tako da že ta izročitev ogromno teže odvzame, večkrat pa celo da navdihe za besede in ovrednotenja med samo terapijo.
6. Katere so najpogostejše stiske, s katerimi se na vas kot terapevtko obračajo vaši klienti? So pogostejše individualne stiske ali tiste, ki se dotikajo odnosov z drugimi?
Mislim, da se veliko individualnih stisk pozneje izkaže za (tudi) odnosne oz. obratno, ko so nekatere stiske takšne, ki jih je potrebno najprej pri sebi pogledati in postaviti v nek kontekst, da lahko potem v odnos vstopamo malo bolj osvobojeni tega.
Velikokrat se na terapiji dotikamo stisk glede izgorelosti, nezmožnosti postavljanja mej, bolečih ran med starši in otroki ter predvsem občutki manjvrednosti, pomanjkanja oz. izgube lastnega spoštovanja in dostojanstva. Velikokrat je v ospredju hrepenenje po ljubljenosti, potrditvi, za zadovoljitev katerega se vse prehitro išče rešitev v odnosih, ki nimajo trdnih temeljev oz. do njih sploh ne more priti, saj je razlog vstopanja v odnos ponavadi prekrit s prevelikimi ranami, ki še niso očiščene, pomirjene in tako zamegljujejo pogled na to, kakšne bi morale biti realne vloge in pričakovanja v odnosu. Drugi namreč ne (z)more biti naš rešitelj, ne moremo mu dati takšne odgovornosti, saj je to za človeka nemogoče. Partner je nekdo, ki ti stoji ob strani, ki te nosi, del poti, ko je to potrebno, ki ti kaže, kako je biti ljubljen, ki ti je tudi nasproten, da ob njem lahko rasteš, in ta odnos je vedno vzajemen.
Takšni terapevtski procesi gredo počasi, ne moremo hiteti, saj se največkrat dotikamo temeljnih prepričanj o sebi, ki so zasidrana zelo globoko in oblikovana po odnosih in izkušnjah, ki so jih največkrat doživeli s starši. Tako na terapiji počasi odkrivamo rane, jih tolažimo in pozneje odkrivamo lastno moč, lastno odgovornost za svoje življenje, ki ga ne vodijo več (samo) rane, ampak dar odpuščanja in ljubezni do sebe in drugih.
7. Kako vas napolnjuje glasba, ki je velik del vas, in kaj vas pri inštrumentu, kot je violina, najbolj pritegne?
Glasba je že od malega prisotna v mojem življenju in velikokrat je prav glasba tista, skozi katero se lahko najbolje izrazim. Violina je z menoj že vse od vrtca naprej in me je veliko naučila, predvsem tega, da sta za uspeh potrebna red in disciplina ter da ni pomembno le preigravanje, temveč je osebna interpretacija tista, ki da melodiji dušo. To nosim še danes s seboj in poskušam temu slediti tudi na drugih področjih svojega življenja.
8. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Najbolj mi ostaja v spominu selitev, ki je zame pomenila odhod v novo življenje. To je bil zame zaradi različnih družinskih razlogov zelo težek korak, spomnim se, kako me je dobesedno dušilo, ko sem bila v novem stanovanju.
Selitev sem zato vzela postopno, za nekaj ur sem šla v novo stanovanje in nato domov. Potem sem tam skuhala kavo in pecivo, prišli so prijatelji in nato sem zopet šla domov. Strah me je bilo prespati, ker bi to pomenilo, da sem zapustila družino in poznano okolje.
Nato sem se en dan odločila in prespala. Od takrat naprej se nisem več vrnila domov in počutje je šlo na boljše. Spoznala sem, da zmorem narediti takšen korak, da imam ob sebi prijatelje in da so odnosi z družino prav po selitvi postali boljši.
9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Oh, tukaj moram biti pa kar stroga s seboj, saj me na tem področju hitro odnese v premišljevanje, razčlenjevanje, … Vse ima svojo mejo. Takrat si ponavadi rečem: "Zdaj pa dost'!"
Pomagajo mi tudi različne aktivnosti, ki me pomirijo in usmerijo drugam, kot so branje, sprehod, vezenje in pogovor z možem.
Ženska ženski
Takrat nam še kako prav pride koristen nasvet, podobna izkušnja, ki nam da motivacijo ali pa zgolj idejo, kako lahko rešimo zagato, v kateri smo se znašle. In ni ga boljšega nasveta, kot ga lahko da ženska ženski, mama mami, podjetnica podjetnici …
10 vprašanj in odgovorov. 10 izkušenj, misli, nasvetov. Da bo biti ženska še lepše.
Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.
