"Dežmanovi smo družina, ki rada dobro jé, pripravlja kvalitetno hrano, se rada giblje v naravi in je v družbi živali. Svoj poslovni in prosti čas najraje preživljamo na naši domačiji," pravi Miha, ki z ženo Kristino in sinčkoma Elijo in Izakom živi in kmetuje v naselju Strelac pri Šmarjeških Toplicah. S svojo zgodbo in drugačnim načinom delovanja spreminjajo zavedanje o pomembnosti izbire načina pridelave hrane tako za človeka kot tudi za naravo.
Kdaj ste se pravzaprav odločili, da boste začeli s kmetijstvom?
Ko sva se s Kristino spoznala, sva kar hitro začela razmišljati o majhnem vrtičku in kokoših. Veliko sva razmišljala o pomenu hrane, še posebej, ko sva dobila prvega sina. Spraševala sva se, kakšna sploh je kvalitetna hrana. Kaj imamo na krožniku?
Ustvarila sva prvi vrtiček in kupila kokoši. Jaz prihajam s kmetije, žena iz vinogradniške družine, zato sva bila o tem že nekako ozaveščena, sva se pa morala učiti in se še vedno veliko učiva in odkrivava nove prakse.
To delo naju veseli, rada sva na svežem zraku, z živalmi in na vrtu. Najin načrt je bil, da smo na začetku samozadostni, potem pa sva se vedno bolj razvijala, saj sva videla, da je še veliko prostora v smislu efektivnosti. To delo je postalo sanjska služba. Vedno rada rečeva, da sva bila poklicana za ta poklic. :)
Zakaj sta izbrala regenerativno kmetovanje?
Regenerativno kmetovanje sva izbrala zaradi zavedanja, da pridelati kvalitetno hrano ni tako enostavno. Nikoli naju ni vodila ekološka ali biodinamična kmetija. To je veja kmetovanja, na kateri se dogajajo čudoviti premiki in je velik poudarek na samih mikroorganizmih in tleh. Slišati je bilo zelo naravno, zato sva se tega lotila.
Z izbiro regenerativne pridelave želimo ustvarjati živo hrano, ki nam omogoča dostojno življenje kot kmetovalcem. S tem raznolikim izborom pridelkov ne podpiramo le sebe, temveč tudi družbo.
Upam si reči, da večina kmetov ne pozna svoje zemlje, ne pozna, kaj se dogaja pod njo in nad njo. Če kot kmetje delamo z zemljo, bi morali razumeti in poznati vsaj osnove. Veliko se še učimo in delamo raziskave.
Je pa regenerativno kmetijstvo zagotovo kmetijstvo prihodnosti. Ima res celosten pogled in posnema naravne zakone in procese. Pri tej veji kmetijstva tudi ni pomembno, ali imaš pol hektarja, 50 hektarjev ali tri tisoč hektarjev.
Kaj vse lahko najdemo na vaši kmetiji?
Imamo pašne kokoši in pašne piščance. Najdemo še tržni vrt brez prekopavanja in pa ukvarjamo se z vzgajanjem mikrozelenja.
Kakšni so vaši načrti za prihodnost kmetije, še posebej glede nadaljnjega razvoja regenerativnih praks?
Veliko jih je. (smeh) S posnemanjem vseh naravnih procesov in z razumevanje potreb narave vidimo, da je v letošnjem letu veliko polžev, zato razmišljamo o racah tekačicah. Radi bi posadili več dreves, s katerimi bi integrirali pašne sisteme.
Kmetijo bi radi naredili pestro. Več živali, več rastlinja, boljša odpornost. Predvsem poskušamo poslušati naše stranke. One nam povedo, česa si želijo. Veliko vprašanj nama zastavijo, zato organizirava tudi različne delavnice in tečaje.
Kako otroka vključujeta v delo na kmetiji in čemu se najraje posvečata?
Prav namensko ju ne vključujeva, saj je to naše življenje. :) S tem živita. Lepo je videti, ko ustvarita stik z naravo in kmetijstvom. Velikokrat sama izrazita, da bi pomagala pri delu, se igrata in raziskujeta. V tem vidim kvaliteto za nadaljnje življenje – biti zunaj in jesti kvalitetno hrano.
Katera je vaša najljubša dejavnost na kmetiji, ki jo radi opravljate skupaj kot družina?
Vrt je tisti, na katerem smo največkrat skupaj. Vanj je treba vložiti največ časa, obenem pa ni tako zahtevno delo in se lahko z otrokoma pogovarjava, jima prisluhneva … Na vrtu sta zelo suverena, kaj zalijeta, nabirata, pojesta. :)
Vajina sinova imata zelo zanimivi imeni. Izak in Elija. Sta jih izbrala s kakšnim posebnim namenom?
Po pravici povedano ne. :) Imeni sta nama bili zelo všeč, zato sva ju izbrala. Kar tako sta prišla v najin izbor.
Ali imate kakšno zanimivo zgodbo, povezano z vašimi kmetijskimi dogodivščinami?
Rekel bi, da so ljudje tisti, ki naredijo lepe in nepozabne zgodbe. Velikokrat se zberemo s sorodniki in prijatelji ter zakurimo ogenj, pečemo koruzo ali kostanj. Oni napolnijo našo kmetijo. Seveda pa tudi naše živali.
Pridejo pa tudi manj lepe stvari oziroma težki trenutki na kmetiji, ko nam kaj ne gre dobro ali ko izgubimo žival.
Loading
Kaj odgovarjata na morebitne opazke, da se danes mladim "ne splača" kmetovati, da je prezahtevno itd. …?
To je vedno težka tema. Veliko je različnih pogledov. Tokrat bom izbral tega, da se mladi za kmetovanje ne odločajo zaradi financ, vreme je zelo nesorazmerno … V tem ne vidijo smisla. Lahko bi govorili tudi o kreditih in o različnih pogledih med mladimi in starejšimi … Treba pa se je vrniti nazaj na rodovitnost. Poudarek bi morali dati na efektivne in pametne sisteme, s katerimi bi to rodovitnost spodbujali. Navsezadnje dobimo nek zdrav kapital, ki ni zdrav samo za naravo, ampak tudi za človeka, njegov žep in zdravje.
Lahko bi rekli, da zemlja ni rodovitna, vreme je tako in tako, se ne splača … pojdite raje v službe. Mi pa govorimo o zdravem življenju, zdravi kmetiji in zdravih tleh. Tudi izraz "kmet" je danes v družbi zelo slabšalen. Vrniti bi se morali nazaj, v neko dostojno življenje, kjer bi kmetje dobili dostojanstvo, saj je to zelo izpopolnjujoče. Potrebovali bi premik v boljše sisteme, kot jih poznamo zdaj.
