“Kdor ni nikoli trpel, ne ve, kaj je sreča”

Mladeniču Mathiasu je ragbi pomenil vse – bil je njegovo življenje. Vse do dneva v letu 2022, ko mu je nepravilno izvedeno tamponiranje med tekmo raztreščilo sanje na tisoče koscev. Mathias Dantin je tako pri 18 letih postal tetraplegik. "Skušnjava, da bi se odvrnil od Boga, je bila velika. A se mi je uspelo zahvaliti, da me je ohranil pri življenju," je povedal za Aleteio.

Zdi se, da so določeni ljudje iz kaljenega jekla in Mathias je eden od njih. Danes se mladenič ne more opredeliti, ali mu je ragbi vse dal ali vse vzel. Z razorožujočo močjo se spoprijema z novim življenjem brez uporabe rok in nog.

Rodil se je v Kolumbiji, pri dveh letih sta ga posvojila Jérôme in Fabienne Dantin, odraščal je v Pirenejih.

Kot otrok z veliko energije se je ukvarjal z vsemi vrstami športa, s smučanjem, plavanjem, plezanjem, dokler ni pri 12 letih odkril ragbija.

A njegove največje sanje so bile rdeča baretka in vojaška suknja. Od malega si je želel v francosko vojsko, "zlasti v prvi padalski polk mornariške pehote v Bayonneu," se spominja Mathias za Aleteio. "Kot maturant sem se veliko ukvarjal s športom, da bi pridobil telesno moč in uspešno prestal teste posebnih spretnosti."

Sanje so se v trenutku razblinile na zelenici stadiona Bagnères-de-Bigorre 14. decembra 2022. Kapetan Mathias je s svojo ekipo prodiral k nasprotniku, ko je od nenadnega silovitega sunka treščil na tla. "Prisvojil sem si žogo, odrinil nasprotnega igralca in ko sem žogo popustil, sem začutil poteg pasu. Nisem utegnil dojeti, kaj se dogaja, samo poletel sem štiri metre visoko in potem treščil na tla," pojasnjuje nesrečo.

Najprej je udarec utrpela glava, nato hrbtenica. "Takoj mi je bilo jasno, da nekaj ni v redu in da ne bom nikoli več takšen, kot sem bil. Nisem več čutil svojega telesa."

Pred očmi nemočnega očeta so Mathiasa odpeljali s helikopterjem na urgenco in ga za več ur zadržali na operativnem oddelku. Ob odpustu iz bolnišnice je bilo vse drugače. "Soočil sem se s situacijo in žaloval sam za seboj. Do tedaj nisem poznal besede tetraplegik, a ko mi je oče potrdil diagnozo, nisem bil presenečen," s presenetljivo mirnostjo pripoveduje Mathias.

"Od vsega začetka sem bil deležen neverjetne podpore staršev in bližnjih. Seveda so se zgodili tudi razhodi, nekatere osebe so se od mene oddaljile. Vendar sem imel srečo, da sem imel ob sebi ljudi in nisem ostal sam s svojo invalidnostjo," priznava.

Neverjetno, a ravno ragbi je tisti, ki je prispeval k dobremu okrevanju. Ko so reprezentančni francoski ragbisti zvedeli za njegovo zgodbo, so ga obiskali, kar mu je prineslo globoko tolažbo. In tu je še vera.

"Vedno sem bil globoko veren, odraščal sem v dejavnem katoliškem družinskem okolju," pravi Mathias. "Ne bomo si zatiskali oči, vera pride na preizkušnjo, ko se zgodijo takšne stvari. Sprašujemo se: 'Zakaj jaz?' Spoznal sem, da mi obup, upor in negativne misli navdihuje hudi duh. Odločil sem se, da jih zavržem," pričuje.

"Resnično sem bil v skušnjavi, da se odvrnem od Boga, a se mi je uspelo zahvaliti, da me je ohranil pri življenju. Imam trenutke šibkosti, jeze. Niso vsi dnevi samo rožnati. Invalidnost sproža vrsto vprašanj. A grem lahko naprej."

Romarsko središče Lurd je Mathiasu znano, saj se nahaja blizu njegovega domačega kraja. Postal je prostovoljec katoliške pisarne invalidnih oseb. Vsak teden se nekdanji ragbist odpravi v Lurd, da pričuje skupinam mladih. "Pogosto sem na tem kraju, ki me pomirja in se čutim koristnega. Če lahko moja izkušnja služi veri, sem zadovoljen."

Z društvom Courage Mathias (kar pomeni pogumno, Mathias) se mladenič in njegova družina trudijo ozaveščati o invalidnosti in spoštovanju ragbijskih pravil.

Odločno uprt v prihodnost Mathias ne goji zamere in grenkobe do osebe, ki je odgovorna za njegovo nesrečo in za katero nikoli ni bila kaznovana. "Trudim se, da ne razmišljam o tem, ker mi to ne dene dobro. 'Odpustiti mu' so zame še vedno velike besede, enako kot 'sprejeti invalidnost'. Ne sprejmemo je, samo poskušamo kar najbolje živeti z njo. Iz svoje situacije poskušam potegniti dobro. Spoznal sem, kaj je tista prava sreča, kajti kdor ni nikoli trpel, ne ve, kaj je sreča."

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Lucija Rifel.