Katja Ceglar je stara 29 let in je študirala latinščino in teologijo. Oktobra leta 2023 je vstopila v redovno skupnost frančiškank Marijinih misijonark. Skupnosti imajo po celem svetu; Katja je prvo leto postulata živela v Sloveniji, zdaj pa vstopa v skupnost na Poljskem, kjer bo živela tudi v času noviciata.
Že kot deklica je čutila poseben in močan odnos do Boga. Spregovorila je o prvem "klicu", izzivih, lepoti redovnega življenja in še čem …
Je sploh mogoče opisati trenutek, ko ste zaslišali klic ali je šlo za daljši proces?
Mislim, da je bilo nekako oboje. Če bi morala določiti začetni trenutek, bi opisala čas, ko sem bila stara okrog devet let. Bila sem na počitnicah pri sestrični, kjer sva skupaj brali knjigo o Materi Tereziji. Ob branju sva se dogovorili, da bova tudi medve taki sestri.
Njo je minilo po treh dneh, v meni pa je ostala želja, da bi bila sestra. Da pa je v meni dozorela dokončna odločitev, je trajalo še veliko let.
Kako se je razvijal vaš odnos z Bogom? Se zgodi, da pridete z njim tudi v konflikt?
Dostikrat imam svoje ideje in tako pridem z Bogom v konflikt, ker se ne strinja z menoj. Sicer pa se je moj odnos z Bogom razvijal precej normalno, kot se razvija vsak odnos. Bistveno se mi zdi, da sem ta odnos gojila. Bila sem dejavna v župniji, molila sem, hodila na duhovne vaje, bila sem v različnih skupinah in duhovnih gibanjih. Podobno je kot pri odnosu s človekom. Tako tudi če se družiš z Bogom, raste odnos z njim.
Vstopili ste k frančiškankam Marijinim misijonarkam. Kaj vas je nagovorilo, da ste se odločili ravno za ta red?
Frančiškanke Marijine misijonarke imajo eno izmed svojih hiš v župniji, iz katere izhajam, tako da sem bila od malega v stiku z njimi, srečevala sem jih v župniji, poučevale so verouk. Kot osnovnošolka sem se pogosto povabila k njim na čaj, pozneje sem se jim velikokrat pridružila pri adoraciji.
Bile so moja "prva ljubezen", toda pozneje sem red zase iskala na zelo različnih koncih. V srednji šoli sem bila na primer odločena, da bom šla h klarisam. Konec srednje šole sem zapadla v osebno krizo, s katero sem se borila v času študija, tako da nisem imela prav dosti energije, da bi ugotavljala, kam bi vstopila, čeprav me je to vprašanje ves čas zelo obremenjevalo.
Od izbire me je tudi nekoliko odvračalo dejstvo, da je večina naših redov usmerjenih v nekaj specifičnega, na primer v šolstvo ali strežbo bolnikom, da je njihova identiteta s tovrstnim delom močno zvezana. Sama sem kot svojo osnovno poklicanost razumela podaritev svojega življenja Bogu v razpoložljivosti za katerokoli vrsto dela. Tako sem znova odkrila povezavo s frančiškankami Marijinimi misijonarkami. Pri nas je spekter področij delovanja precej širok.
Kar zadeva Frančiška in njegove karizme, se mi je ta približala, ko sem začela z brati kapucini hoditi na romanja v Assisi. Na teh romanjih sem ugotovila, da je prav vzdušje ob svetem Frančišku nekaj, k čemur me Bog kliče: naj ostanem in se ga navzamem. Bila sem aktivna tudi pri Frančiškovi mladini.
Ko sem od bližje spoznavala naš red in karizmo, sem videla, da vsebuje vse točke, ki so mi pomembne, torej Marija, evharistija, darovanje svojega življenja za Cerkev in odrešenje sveta. Vse to so stvari, ki je Bog že delal v mojem življenju, a nisem bila vedno pozorna nanje, tukaj pa se je vse nekako sestavilo skupaj.
Kako so se odzvali vaši domači?
Že pri devetih letih sem jim povedala za svojo željo in potem smo se o tem redno pogovarjali, zato to zanje ni bil nekakšen šok ali čisto presenečenje.
Vem pa, da jim je kljub temu težko, saj me pogrešajo, ker smo v družini zelo povezani. Živimo na kupu, veliko smo skupaj, stvari delamo skupaj. Vidim, da jim je težko, vendar me zelo podpirajo in si želijo, da bi bila srečna. Če vidijo, da sem zadovoljna, pa je tudi njim lažje.
Sem se pa zelo nasmejala, ko mi je oči nekaj mesecev, preden sem šla od doma, povedal, da je v službi povedal, kam grem. Ko ga je sodelavec vprašal, kako je "on s tem", mu je odvrnil: "Ja, saj ne grem jaz v samostan, saj gre ona!"
Ste se v prvih mesecih soočili s kakimi težjimi izzivi?
Soočila sem se z dvema težjima izzivoma. Prvi je bil, ko sem morala iti od doma, stran od družine, saj smo bili res zelo povezani. Sicer sem že pred tem eno leto živela drugje, a sem bila vseeno vsak teden na obisku. Za nas je družina res velika vrednota.
Pri nas v skupnosti pa je dogovor, da gremo domov enkrat na leto za 14 dni. Mislim, da je to najtežja stvar. Prva dva ali tri mesece sem imela težko krizo zaradi tega, ampak mi je Jezus zelo pomagal. Vsakič, ko sem prišla k njemu, jokala in spraševala, kaj sploh delam tukaj, mi je dal odgovor. Potem je bilo bolje.
Drugi izziv pa je bilo vzpostavljanje novih odnosov v skupnosti. Imela sem obdobje, ko sem se počutila nekoliko osamljeno. Pa ne, ker bi bilo karkoli narobe s sestrami in bi bili naši odnosi grozni. Preprosto je šlo za to, da potrebujem nekaj časa, da se lahko toliko odprem, da prosto delim vse, kar se dogaja v meni. Potrebovala sem nekaj časa, da sem to premostila.
Kaj bi rekli, da je vaše osebno poslanstvo?
Bog v meni trenutno dela veliko novih stvari, tako da še odkrivam in se čudim temu, kaj ima pripravljeno zame. Nikoli me ni vleklo v tujino, tako da se kar čudim, ko pomislim, kje sem pristala.
Trenutno si predvsem želim, da bi lahko živela razpoložljivost, da bi sprejela vsako nalogo in kraj, kamor bi bila poslana. To si želim razumeti kot nekaj, kamor me Bog pošilja in postavlja z nekim namenom, za tiste ljudi.
Kaj vas najbolj razveseljuje in izpolnjuje?
V svojem življenju prepoznavam več vrst veselja. Ker sem imela depresijo, se zavedam, da je veselje dostikrat stvar, ki pride in tudi mine, zato se nanj ni ravno za zanašati. Bolj kot veselje sta mi merilo mir in zadovoljstvo, menim, da je to bolj trajen občutek.
Najbolj ga občutim, kadar se zavedam, da sem ljubljena, in ko mi uspe ljubiti v zelo konkretnem smislu. Ko na primer pogledam dan, ki je minil, in vidim, da mi je tokrat uspelo čas porabiti dobro in za pravi namen, da sem za koga kaj naredila. Takrat čutim veselje, zadovoljstvo in izpolnjenost.
Pa tudi v tem, da znam videti male stvari, ki me razveseljujejo. Zelo sem na primer občutljiva na lepoto. Razveseli me lep metuljček, ki prileti mimo, in ptiček in rože, ki tam cvetijo, ali pa ko mi kdo pripravi kakšno pozornost.
Vas kateri svetnik ali svetnica še posebej navdihuje in vodi?
Svetniki so ljudje, s katerimi gojim odnos, dojemam jih kot ljudi, s katerimi se lahko povežem, s katerimi lahko hodim skupaj, tako kot lahko hodim skupaj s prijatelji. In včasih je v ospredju eden, včasih je v ospredju drug. Imam svojo družbo, svoj izbrani krog, ampak je precej širok, tako da nimam enega posebej izbranega, na katerega bi lahko pokazala.
V zadnjem času, odkar je umrla moja babica, se zelo veliko obračam nanjo in mi je zelo blizu. Močno odmeva v meni izkušnja njene smrti, ker je bila to zelo lepa smrt. Tako veliko enih dobrih stvari se je ob tem zgodilo. Zelo občudujem, kaj je Bog naredil ob koncu njenega življenja in kako se je ona odprla zanj. Kot da bi Bog po njej izlil na vse nas tono blagoslova.
Povsem sem prepričana, da je v nebesih. Njene zadnje besede so bile: "Jaz imam v sebi Jezusa." Ona mi je zelo blizu in mi predstavlja močno oporo. Čeprav sem fizično ločena od svoje družine, na nek način prav zaradi nje nisem. Seveda se ne veselim samega dejstva, da je umrla, ampak včasih se pohecam, da je izbrala dober čas za odhod, da zdaj imam koga od domačih, ki ga lahko vedno "vzamem" s seboj.
