Delo od doma z majhnimi otroki predstavlja edinstvene izzive, obenem pa ponuja vpogled v razvijajočo se poklicno kulturo, ki vedno bolj sprejema stvarnosti osebnega življenja zaposlenih.
Mnogi med nami se še spominjamo video prispevka britanske medijske hiše BBC iz leta 2017, ko so otroci prof. Roberta Kellyja prikupno prekinili njegov prenos v živo ter pri gledalcih po vsem svetu sprožili nekakšno mešanico zabave in sočutja. Danes tovrstne prekinitve pogosteje sprejmemo z razumevanjem in empatijo, kar kaže na pomemben premik v smernicah na delovnem mestu.
Triletnik, ki se rad nepričakovano prikaže sredi službenega sestanka prek Zooma, je scenarij, ki ga poznajo številni starši. Sprva se je to morda zdelo nekoliko neprijetno ali celo neprofesionalno, danes pa normalizacija takšnih pripetljajev pomeni napredek.
Prepletanje poklicnega in zasebnega življenja poudarja vsestranskost našega vsakdana in nešteto vlog, ki jih imamo poleg svojih poklicnih obveznosti.
Sodobna poklicna kultura se začenja izogibati togim pričakovanjem "izključno profesionalnega" vedenja. Ta premik je bistven, saj priznava, da zaposleni živijo polno in večplastno življenje. Priznanje, da imajo sodelavci družine in številne druge obveznosti, spodbuja bolj vključujoče in človeško delovno okolje. Poleg tega spodbuja empatijo in potrpežljivost, ki sta ključni lastnosti v vsakem okolju, ki zahteva sodelovanje.
Umetnost prilagodljivosti
Prilagodljivost je ključni dejavnik za uspešno usklajevanje dela in starševstva. Pomembno je, da tako delodajalci kot zaposleni negujejo ozračje razumevanja.
Ko otrok neizogibno prekine sestanek, bi to morali razumeti kot povsem naraven del življenja in ne kot strokovno napako. Takšen pristop ne le zmanjšuje stres za zaposlene starše, temveč tudi spodbuja kulturo prijaznosti in medsebojnega spoštovanja.
Otroci, posebej v zgodnjem otroštvu, si nenehno prizadevajo za pozornost in sodelovanje svojih staršev. Ne prekinjajo jih iz hudobije, temveč iz ljubezni in želje, da bi z njimi delili trenutke veselja.
Namesto da se odzovemo z razočaranjem, je zelo koristno, da te prekinitve razumemo kot priložnost za povezovanje s svojimi otroki. Če v teh trenutkih pokažemo potrpežljivost in ljubezen, to pomaga okrepiti vez med starši in otroki ter našim otrokom pokaže, da so cenjeni in ljubljeni – tudi sredi naših natrpanih urnikov.
Usklajevanje dela in starševstva zahteva sočuten pristop. S sprejemanjem navzočnosti naših otrok v poklicnem življenju tlakujemo pot za boljšo, podporno poklicno kulturo.
Cenimo priložnosti, ko svojim otrokom lahko pokažemo, da so sestavni del našega celotnega življenja (in ne le njegovega "domačega" dela), ter upajmo, da jim bomo znali vrniti globoko ljubezen, ki jo čutijo do nas. To ravnovesje ne koristi le staršem, temveč bogati tudi delovno mesto, saj to postane bolj razumevajoče in človeško okolje za vse.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
