V našem hitrem, digitalno povezanem svetu je paradoksalno, da velik del populacije živi relativno izolirano. Skoraj mehanično se vozimo od doma do službe in nazaj, v malo prostega časa, ki nam ostane, smo pogosto priklenjeni na svoje zaslone.
V iskanju učinkovitosti in produktivnosti pogosto spregledamo globoko človeško potrebo po pristni povezanosti in skupnosti.
Ta resničnost je v popolnem nasprotju s starodavno modrostjo. V antiki je bilo biti živ sinonim za inter homines esse – biti med ljudmi. Za Grke in Rimljane je bilo življenje nujno vtkano v skupen obstoj, kjer interakcije, razprave in skupne izkušnje niso bile le naključne, ampak bistvenega pomena za njihovo razumevanje izpolnjenosti in pomena človeškega obstoja.
Danes, ko se zdi, da se družbena polarizacija in politične delitve poglabljajo, dobiva imperativ izgradnje in negovanja skupnosti nov pomen. S katoliškega vidika, ki ceni dostojanstvo vsakega človeka in poudarja pomen solidarnosti in medsebojne podpore, obstajajo praktični koraki, ki jih lahko naredimo, da spet pridobimo in okrepimo skupne vezi v današnji dobi osamljenosti.
Gostoljubnost
Gostoljubje in izražanje dobrodošlice je temelj izgradnje skupnosti. Gostoljubje, ki ga navdihuje evangeljski poziv, naj ljubimo svoje bližnje kot samega sebe, presega vljudnost in vključuje pristno odprtost do drugih.
To lahko pomeni, da povabimo sosede, sodelavce ali znance v naše domove na kavo, obrok ali preprosto srečanje, ustvarimo prostore, kjer lahko cveti karkoli, od malih pogovorov do pomembnih pogovorov in povezav.
S skupnim lomljenjem kruha in izmenjavo zgodb spodbujamo občutek pripadnosti in solidarnosti, ki presega individualizem in se bori proti samoti.
Sodelovanje
Vključevanje v lokalne pobude in ozaveščanje služi kot otipljiv izraz poudarka katoliškega nauka, ki spodbuja k pravičnosti in solidarnosti. Vključevanje v skupnostne projekte, prostovoljstvo ali sodelovanje v župnijskih dejavnostih ne zadosti le praktičnim potrebam družbe, ampak gradi odnose, ki temeljijo na skupnih vrednotah.
S skupnim delom za lajšanje trpljenja in spodbujanje skupnega dobrega spletamo vezi empatije in razumevanja, tako pa krepimo strukturo naših skupnosti.
Dialog
Spodbujanje dialoga in razumevanja je bistvenega pomena za krmarjenje v polarizirani družbi. Če dialog temelji na načelih spoštovanja in empatije, nas spodbuja, da pozorno prisluhnemo različnim perspektivam in iščemo skupne točke.
Z vključevanjem v konstruktivne pogovore, bodisi v naši družini, na delovnem mestu ali širših krogih, lahko pomagamo gojiti ozračje medsebojnega spoštovanja in sodelovanja. Takšen dialog ne pospešuje le globljih povezav, ampak spodbuja tudi edinost v različnosti, kar odseva univerzalni klic k edinosti.
Kot katoličani, ki smo poklicani, da postanemo kvas v svetu, smo izzvani, da v vsakdanjem življenju znova pridobimo bistvo starodavnega načela inter homines esse.
Z dejanji gostoljubja, vključevanjem v lokalne pobude ter zavezanostjo dialogu in razumevanju lahko pomagamo zgraditi skupnosti, kjer so vsi posamezniki cenjeni, podprti in povabljeni k skupnemu uspehu. Pri tem utelešamo brezčasno modrost, da resnične izpolnitve ne najdemo v samoti, temveč v skupnem uresničevanju človeškega obstoja.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katarina Berden.
