Vesna, študentka ekonomije iz okolice Ptujske Gore, in Blaž Šmerc, študent strojništva iz Šmartnega ob Paki, sta se spoznala v Gnidovčevem študentskem domu.
Leta 2012 sta se poročila in podarjeno jima je šest otrok: Cecilija, Izak, Jonatan, Tereza Marija, Emanuela, Klara Ana, sedmi je njihov angel, hiša na Vranskem pa z vsakim letom postaja bolj topel dom in tudi kraj srečevanj.
Kakšne so bile vajine želje o življenjskem sopotniku, preden sta se spoznala?
Vesna: Molila sem za moža, ki bo večji od mene in veren.
Blaž: Nič posebnega, simpatično dekle.
Kako sta se spoznala in bila potem prepričana, da sta drugemu namenjena kot življenjska sopotnika?
Vesna: Ko sem prišla v študentski dom, smo imeli oktobra spoznavno srečanje. Vsak se je predstavil, od kod je in kaj študira. Le Blaž se je na kratko predstavil, ni pa povedal, kaj študira.
Blaž: Rekel sem si, da če koga zanima, kaj študiram, naj me vpraša. In tako sem jo dobil, evo! Bila je vesela in simpatična.
Vesna: Nisva se znala pogovarjati in sva se morala tega učiti.
Blaž: Na začetku sva se pogovarjala na splošno o vremenu, športu. Po treh, štirih letih sva se bila prisiljena več pogovarjati in angažirati. Kot zanimivost se spomnim, kako sem, še preden sem spoznal Vesno, jedel v restavraciji, kjer sta bila tudi mož in žena, ki sta skupaj jedla in sta bila cel obrok tiho. Pa sem rekel: "Popolna žena."
Vesna: Vedela sem, da potrebujem nekaj več, in hkrati nisem vedela, kaj. Potrebovala pa sem več pogovora, kot vidim.
Kako sta vedela, da je dozorel čas za poroko?
Vesna: Želela sem si, da bi živela skupaj, nisem pa si predstavljala, da bi živela skupaj neporočena.
Blaž: Oba sva se želela poročiti. Želel sem si umirjeno družinsko življenje.
Vesna: Prvorojenka Cecilija je rojena dve leti pozneje, leta 2014. Naju je bilo že malo strah in sva se spraševala: "Kaj, če ne bova mogla imeti otrok?"
In potem ste zanosili. Kako se spominjata rojstva prvorojenke, ko ste jo prvič vzeli v roke?
Vesna: To pa je bil dogodek. Prej so bile slabosti, ki niso bile v skladu z mojimi pričakovanji. Rada sem imela vse dodelano in po načrtih. Morda kar preveč ukalupljeno in me je to zelo omejevalo. Kot strah pred neznanim, ni bilo zaupanja.
Rojevala sem v Ljubljani, že mesec pred porodom sem bila odprta in so me hoteli poslati v porodnišnico, pa sem bila odločena, da ne grem rojevat, če ničesar ne čutim.
Predstavljala sem si, da bom rodila, ko se bo nekaj dogajalo. Zdravniki so mi zaupali in so me poslušali. Ponosna sem, da sem vztrajala, ob roku sem rodila in vse je naravno potekalo. Ko so mi jo dali v roke, sem jokala od sreče.
Blaž: Preplavil me je ponos, da je to najin otrok. Pozneje sem z vsakim rojstvom globlje doživljal, kot da je del Boga z nami. Vsak otrok je Božji dar.
Vesna: Predvsem sva čutila hvaležnost.
Vajino življenje se je z rojstvom otrok spremenilo.
Blaž: Pri drugem otroku sva imela pravo krizo. Veliko je jokal, ni spal, bila sva nenaspana … Potem sva do leta 2018 kar pozabila, da bi imela še kakega otroka, ker je bilo tako težko. Ko pa sva se spet odločila, sva se trudila, a ga ni bilo. Bog ti otroka da ali pa ne.
Vesna: Pa tudi razmere so bile drugačne na 30 kvadratnih metrih … Po spontanem splavu je bil pri meni strah pred rojstvom naslednjih otrok. Pri Jonatanu je bila nosečnost težka, tudi pri Terezi Mariji, kar je bilo zame velik šok, ker sem imela drugačne predstave, kako bo življenje potekalo. Splav otroka še vedno podoživljam in tega otroka pogrešam, si ga predstavljam.
Kako ste presegli bolečino?
Vesna: Bila je akcija. Selili smo se. Otroka smo poimenovali in pokopali. Prijatelji so nam stali ob strani in v tej žalosti nismo bili sami. Potem sem imela načrte za službo in nisem več pričakovala otroka. Četrti otrok je bil presenečenje tudi za najine družine.
Zato pri petem in šestem dolgo sploh nisva povedala za nosečnost. V sebi pa sva doživljala veselje: "Imamo še enega!" Skupaj z otroki smo pričakovali, zato so bila pričakovanja še večja. Za nas je bil pravi blagoslov, da smo se sem preselili še pred korono. Živimo v naravi.
Blaž: Ko gledam nazaj, vidim, da je bil to Božji načrt za nas. Ne gre za naključje. Tudi bivanje v Domžalah, kjer sva spoznala zelo dobre družinske prijatelje in lahko ob njih rasteva.
Kaj želita privzgojiti otrokom?
Vesna: Da bodo samostojni, da ne bi pozabili na Boga v zavedanju, da niso sami, da imajo vero. In da niso odveč na temu svetu. Prizadevava si, da znajo samostojno poskrbeti zase – npr. ko hodi na plavanje, da otrok poskrbi, da ima suhe kopalke, vzame brisačo … in mi ga ni treba vsakič spominjati, kaj vse mora narediti.
Rekla sta, da si želita, da bi imeli smisel življenja – vero. Kako?
Blaž: Z Vesno se trudiva po svojih močeh, brez Božje pomoči pa ne gre, kot vidim.
Vesna: Bila sem noseča in sem bila zvečer zelo utrujena, pa sva otroke poklicala k nama v posteljo, da smo skupaj molili. Spontano je to postal način skupne večerne družinske molitve. Pri tem je pomemben stalen red, ritual, da si ne skačemo v besedo, drug drugega poslušamo. Velikokrat je tudi kaos, je pa dragoceno, kadar smo umirjeni.
Blaž: Imajo spontane zahvale. Tako Tereza Marija reče med tednom: "Hvala, da smo bili v vrtcu in v šoli," za vikend pa: "Hvala, ker nismo bili v vrtcu." Vidi se, da tudi razmišljajo, ni samo ponavljanje.
Vesna: Lepo je, ker vedno več izrazijo in povejo.
Je kdaj tudi težko?
Vesna: Ko sem utrujena ali nenaspana.
Blaž: Zjutraj je hiter tempo, ko se odpravljamo od doma, hkrati želim, da ostanemo umirjeni, zato se več pogovarjamo in gre.
Vesna: Vključujem jih v delo po hiši, na vrtu, predvsem v kuhinji. Super je, da so zraven, je pa bolj naporno. Milost je, da to zmorem.
Blaž: Vzgoja je tudi to, da učiš na nežen način. Skupaj smo sadili krompir. Če bi ga sam posadil, bi hitro naredil, smo pa sadili skupaj in je bilo to skupno delo, ki otrokom veliko pomeni. Zdaj pobiramo hrošče in opazujemo, kako raste.
Vesna: Najtežji del je, da ne misliš samo na sebe. V mislim imam, da učim za življenje.
Vaju skrbi, da bi bilo v življenju vajinih otrok preveč zaslonov?
Blaž: Televizije nimamo, radi kaj preberemo.
Vesna: Skrbi me za punce – da ne bi bile izkoriščane. In za vse otroke si želim, da bi jim dala zgled lepega zakonskega odnosa.
Več otrok, več talentov. Kako odkrivate talente otrok in jim pomagate, da jih razvijejo?
Vesna: Kljub temu da jih je toliko, za vsakega veš, kaj je njegovo močno področje. Vidim tudi, da Bog pripelje do tega, kar je najboljše za otroka. Veliko mi pomeni, da se zaupno pogovarjamo, še posebej, ko koga kam peljem. Vključujeva jih v delo in vidiva, kje je kdo bolj delaven in ustvarjalen ali pa bi se rad čemu izmuznil.
Kako greste naprej, ko pride do konfliktov?
Blaž: Začne se z nekim dogodkom, mojim odzivom, ki je drugačen, kot je pričakovala Vesna, potem pa se nabira. Nazadnje je Vesna pričakovala, da bom hitro uredil zunanji umivalnik, ko je nastopil čas za delo na vrtu.
V sebi je to premlevala, jaz pa sem zraven sobival – to se mi zdi naraven proces. Morda je bilo tudi malo moje lenobe, pa tudi ženina nerealna pričakovanja. Potem sva se pogovorila, ponavadi pa ne gre takoj. In pride še polna luna, ko so otroci bolj zahtevni.
Vesna: Ko se pogovoriva in slišiva, se imava še bolj rada.
Sta deležna tudi opazk, ker imata več otrok?
Vesna: Otroci so velik blagoslov. V domačem okolju smo morda malo čudni, ker nas je več, se pa tudi na to navajajo.
Blaž: Bog nama podarja otroke, midva pa jih z veseljem sprejmeva.
Kako ste vključeni v župnijsko življenje na Vranskem?
Blaž: Sem bralec beril, otroci pojejo v otroškem zboru, se pridružujejo kolednikom, ministrantom, devetdnevnicam.
Vesna: V župniji vodim skupino za mamice, berem berilo, pomagam pri oratoriju, pri mašah večkrat z igranjem kitare in petjem.
Ko se ozirata nazaj, za kaj sta hvaležna?
Blaž: Lahko rečem, da sem našel pravo ženo.
Vesna: Hvaležna sem, da si zaupava. Dano nam je, da živimo na svojem in lahko vzgajava, kot meniva, da je najbolj prav. Ni niti potrebno, da dam več poudarka na mnenje drugih. Če gledam nazaj, je bilo drugače – pomembno nama je bilo, kaj menijo drugi.
Z otroki tudi midva zoriva. Prej je moralo biti vse kot v škatlici lepo urejeno in pod kontrolo, zdaj si večkrat priznam, da pač ni šlo in tega ne nosim kot breme ali krivdo.
Celoten pogovor je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
