“Odsotnost ogledal se mi zdi osvobajajoča. Takrat postanejo zrcalo tvoji bližnji”

Ana Hribar Podkrajšek je raziskovalka narave in življenja, globoko zavedajoč se, da smo ljudje neločljivo povezani z naravo okoli nas. Njena pot se je začela v obrtniški družini, kjer so jo že od malih nog obdajali vonji barv in ustvarjalnosti. Danes pa se ukvarja z gozdno terapijo v Arboretumu Volčji Potok.

"Moj dedek in starši so izdelovali jaslice in druge izdelke s krščansko tematiko, kar je močno vplivalo na moje razmišljanje. Ustvarjalnost mi je bila položena v zibelko," pravi Ana.

Več let je živela v Rimu, kjer je kot prostovoljka pri Medvladni organizaciji Združenih narodov (FAO) delala z ženskami iz različnih držav in se učila preprostosti in sreče v vsakdanjem življenju.

Danes živi med Ljubljanskim barjem in Suho krajino, kjer je z možem našla svoj mali raj pod soncem. Skupaj z 10-letnim sinom in kužkom Rudijem uživajo v naravi, ki jih obdaja. "Skozi leta sem nabrala znanje in izkušnje, ki so me vodile do tega, da lahko svojo ljubezen do narave in ljudi združim v en poklic – snovanje programov gozdne terapije za starejše osebe, mamice z dojenčki in ženske v peri/menopavzi."

"Moje veselje do dela s starejšimi osebami me je celo spodbudilo, da z oktobrom 2024 začnem doktorski študij socialne gerontologije, kjer bom raziskovala vpliv narave na starejše."

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Zame je eden najlepših začetkov dneva, ko se zbudim pred možem in sinom (upam, da tega ne prebereta) :), si umijem obraz z mrzlo vodo in peljem psa na sprehod ali pa ga spustim za hišo, da opravi svoje. Kuža razgiba svoje tačke, jaz pa svoje telo. Najraje sem bosa, všeč pa mi je tudi, če rahlo dežuje, saj lahko poslušam dež, opazujem gibanje dežnih kapelj in zelo rada lovim kaplje s prsti, ko spolzijo po listih dreves. Jutranje veselje psa, ko razigrano teče, mi vedno nariše nasmeh na obraz.

Če bi mi to vprašanje zastavili pred petimi leti, bi bil moj opis popolnoma drugačen. Študij gozdne terapije mi je dojemanje življenja obrnil na glavo in sem resnično hvaležna za to preprosto vprašanje, na katero nisem pomislila.

2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …?
Ko se zjutraj pogledam v ogledalo, si rečem: "Pa poglejmo, ali sem pila dovolj vode in ali sem jedla kakšno hrano, ki jo moje telo zavrača," nato preverim stanje kože ... hecam se. :) Pred kratkim, ko sem izvajala gozdno terapijo za nekatere strokovnjake in sem imela tremo, sem si rekla: "Drugače kot uspeti ne morem, saj se znam prilagoditi in znajti v vsaki situaciji." Nato pljusk mrzle vode v obraz in akcija, Ana!

Všeč mi je tudi, da se poleti, ko smo potovali z avtodomom, nisem pogledala v ogledalo skoraj mesec dni. Ne da se ne bi želela pogledati, ampak se mi zdi odsotnost ogledal osvobajajoča. Takrat postanejo zrcalo tvoji bližnji.

3. Kaj je prva stvar, ki jo ljudje opazijo, ko stopijo v gozd?
Resnično se vsak posameznik povezuje in odziva na gozd na svoj edinstven način, kar ustvarja raznolikost odzivov, ki je zelo zanimiva. Vsak opazi nekaj, kar ga najprej pritegne, odvisno tudi od tega, kateri čuti so mu v tistem trenutku najbolj izpostavljeni. Lahko je to petje ptic, svetloba, odsotnost svetlobe.

Ti prvi trenutki so običajno res intenzivni in lahko človeka, če je odprt, spravijo v stanje, ko ima občutek, da se čas ustavi. Velikokrat ljudje poročajo, da še nikoli niso tako doživeli narave oziroma so gozd videli prvič na tak način. Seveda pa se ob tem pojavijo tudi spomini na otroštvo in na igrivo dojemanje narave.

4. Zakaj je gozdna terapija koristna za starejše?
Gozdna terapija je odlična izbira za starejše osebe, ki želijo izboljšati svoje počutje in zmanjšati stres. Narava ponuja čudovito priložnost za sprostitev in krepitev zavedanja skozi raziskovanje zvokov, vonjav in tekstur.

Poleg tega se starejši med srečanji naučijo, kako naravo vključevati v svoj vsakdan, kar je eden od ključnih ciljev mojega programa. Sem zagovornica tega, da gremo v naravo tudi v dežju, v mrzlem vremenu, takrat, ko vreme ni idealno. Vreme vedno je, le mi moramo vzeti dežnik v roke, se primerno obleči in obuti.

Seveda ne gremo ven v nevarnih vremenskih razmerah. Nikoli ne bom pozabila 87-letnega gospoda, ki mi je rekel: "Veste, Ana, sem vzel dežnik in sem pred hišo na vrtu štel in poslušal dežne kaplje."

Če naštejem še nekaj znanstveno dokazanih koristi gozdne terapije za starejše, te vključujejo znižanje krvnega tlaka, zmanjšanje ravni kortizola (stresnega hormona), izboljšanje koncentracije in spomina, okrepitev imunskega sistema, zmanjšanje simptomov tesnobe in depresije, povečanje občutka sreče ter izboljšanje splošnega počutja in spanja. Moje izkušnje kažejo na sproščene obraze po srečanjih in večina udeležencev se tudi vrne. Jaz jim pravim "moje radovedne gospe in gospodje". :)

5. Katere aktivnosti pa so najprimernejše za najmlajše in kako jih izvajate?
Pogosto se name obrnejo starši, ki pravijo, da njihovi otroci nočejo z njimi na sprehod. Ko jih vprašam o poteku sprehoda, ugotovim, da gre večinoma za pot od točke A do točke B, kjer morda spijejo kakšno pijačo, nato pa se vrnejo nazaj do točke A. Seveda je to za otroke dolgočasno. Otroci so naši največji učitelji povezovanja z naravo in čuječnosti v njej, le priložnost jim moramo dati.

Če že gremo na sprehod, naj ta vsebuje nabiranje različnih naravnih predmetov, ki jih lahko prinesemo domov. Seveda je vse odvisno od letnega časa, na primer jesen je naravnost fantastična za raziskovanje gozda.

Ena izmed aktivnosti, ki jo pogosto uporabljam, je igra, ki ji pravim "5, 4, 3, 2, 1." Gre za to, da otroci identificirajo 5 stvari, ki jih vidijo, 4 stvari, ki jih lahko dotaknejo, 3 stvari, ki jih slišijo, 2 stvari, ki jih vonjajo, in 1 stvar, ki jo lahko okušajo. Pri okusu lahko to seveda izpustite, če ni v bližini kaj užitnega, kot so borovnice.

6. Ali lahko delite kakšno zabavno anekdoto iz gozdnih dogodivščin, ki vam vedno prikliče nasmeh na obraz?
Samo da slišim besedo polž ali žaba, se začnem smejati. Na enem od srečanj sem se domislila zabavne aktivnosti, saj sem med obhodom pred našim srečanjem opazila, da čez potko lezejo polži. Udeleženci so se morali vsakokrat, ko so opazili polža, ki je lezel čez potko, ustaviti in se nasmejati. Tisto srečanje smo se res krohotali in opazovali polže.

Naslednje srečanje pa so čez stezo lezle majhne, približno en centimeter velike žabice. Izziv je bil žabico sploh zaznati, a veselje je bilo neopisljivo. To je bilo eno bolj zabavnih srečanj, ki nam je vsem polepšalo dan.

Ena izmed anekdot, ki mi je ostala v spominu, je tudi pripoved ene od udeleženk, ki je imela pravi talent za pripovedovanje zgodb. Razlagala je, kako je šla na sprehod in v daljavi opazila medveda, ki je bil sklonjen in nekaj počel. Prestrašena se je obrnila in odkorakala domov v pospešenem tempu, s srcem v hlačah. Nekaj mesecev se ni vrnila v tisti del gozda, nato pa se je le opogumila in prosila moža, naj gre z njo na sprehod. Ko sta se približala lokaciji, kjer naj bi srečala medveda, je vsa zaprepadena ugotovila, da se je ustrašila velikega štora. Od takrat naprej je nosila očala. :)

7. Zaradi svojega dela veliko časa preživite v naravi. Kaj pa najraje počnete, ko se v gozdu znajdete sami?
Zelo rada nabiram gobe in divjo hrano, a to zdaj počnem bistveno drugače kot pred leti. Spominjam se, kako sem se utrujena vračala z nabiralniških pohodov in nisem razumela, zakaj. Nato sem se zavedala, da sem bila ves čas v svoji glavi. Moje misli so begale od vprašanja, ali je rastlina ali goba užitna, katera vrsta gobe je, in pogosto sem v mislih že kuhala kosilo ali premlevala dogodke.

Zdaj, ko sem v naravi, se osredotočam na občutenje narave. Ne samo na to, kar vidim, temveč tudi na to, kar slišim, vonjam, se dotikam – resnično "dam misli na pašo". To ne pomeni, da se ne zavedam okolice, pravzaprav se zdaj zaradi čuječega zavedanja trenutka v naravi počutim bistveno bolj varno. In ne boste verjeli – celo pri nabiranju gob je košara bolj polna kot prej.

8. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Življenje piše svoje zgodbe in tudi moja knjiga je že polna izkušenj. Če bi morala izbrati eno preizkušnjo, za katero sem najbolj hvaležna, bi to bilo moje hormonsko neravnovesje, ki me spremlja, že odkar pomnim, a se je zares izrazilo šele po porodu.

Okoli 40. leta so se težave, kot so razdražljivost, neredne menstruacije, nespečnost in pozabljivost še stopnjevale. Nikoli pa nisem pomislila, da bi to lahko bilo povezano z zgodnjo menopavzo. Vročinske oblive sem pripisovala poletju, čustveno nestabilnost pa utrujenosti – v tistem času tudi zaradi zaprtja družbe zaradi covida.

Ko sem se končno odločila prisluhniti svojemu telesu, sem našla tolažbo in podporo v naravi, ki mi je pomagala najti ravnovesje. Res sem hvaležna za to preizkušnjo, saj sem se morala soočiti s seboj, spremeniti določene življenjske navade. Ker sem sama v tistem obdobju pogrešala podporo, saj se moje prijateljice s tem še niso soočale, sem pripravila program Gozdna terapija za ženske v peri/menopavzi, ki se začenja letos jeseni.

9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Ko sem slabe volje, si pogosto rečem: "Ana, osredotoči se na to, kar zmoreš, in ne na to, česar ne zmoreš." Včasih si rečem tudi: "Vse, kar imam, je ta trenutek, in v vsakem trenutku lahko izberem, kako se bom nanj odzvala.

Najraje grem v naravo. Domov se vedno vrnem boljše volje. Poleg tega pa je naš kuža Rudi pravi preganjalec slabe volje v naši hiši. :)

10. Biti ženska je lepo, ker …
... sem jaz rada jaz v vsej svoji celoti in lepoti. Biti ženska je lepo, ker imamo ženske moč premikati gore in stopiti skupaj, ko je potrebno. Zame je najlepše biti ženska takrat, ko se sprejmeš točno taka, kot si oziroma ženske smo.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.