Nina Kostanjšek je 31-letna zobozdravnica z mišicami, ki jih tudi spretno uporablja. Pa ne le za držanje svedra in ogledalca, temveč nekajmetrskih vesel. Nina je namreč tudi profesionalna športnica, ki se je uvrstila na olimpijske igre v Parizu, kjer je krotila 14-kilogramski veslaški čoln oz. skif (ne gre za kajak ali kanu, kot se pogosto zamenjuje).
Glede na to, da dr. Kostanjškova pacientom v Rožni dolini v Ljubljani popravlja zobe, trenira na Gorenjskem, obiskuje velika tekmovanja in je ob vsem videti popolnoma sproščeno, se upravičeno sprašujemo, kako ji vse to uspeva. Povprašajmo jo.
Kako usklajujete izmenični turnus kot zobozdravnica in treninge na drugem koncu Slovenije?
Pri meni je tako: rojena sem v Postojni, odraščala sem v Ljubljani, letos pa sem se preselila na Bled. Tu treniram dvakrat na dan. Zaradi selitve mi je lažje usklajevati obveznosti. V Ljubljano se odpeljem le v službo. K sreči pa je tudi moj trener Miloš Janša (nekdanji veslač in legendarni trener, ki je v zlatem obdobju blejskega veslanja treniral tudi Iztoka Čopa in Luko Špika, na OI pa se je odpravil devetkrat; op. n.) dovolj prilagodljiv, da sva brez težav naredila program treningov.
V času, ko mi ni bilo treba na delo, sem opravila glavni trening. Moram pa priznati, da sem bila, ko sem se pripravljala na sezono, v ordinaciji zaposlena le polovično.
Koliko časa delate kot zobozdravnica?
Teče tretje leto, pred tem sem leto dni krožila.
Belo haljo si izmenjujete s čolnom. Zobozdravstveni poklic je sicer cenjen, je pa treba ves dan sedeti, biti natančen in pazljiv, nenehno opravljati finomotorične gibe. Kje čutite večjo svobodo?
Všeč mi je tako zobozdravstvo kot veslanje, oboje se mi lepo dopolni. Ne bi mi ustrezalo, če bi samo veslala. Všeč mi je, da imam ob tem še drugačno delo, saj v ordinaciji zares uživam. Po drugi strani pa se je po službi odlično odpraviti v čoln. Tako ne preživim vsega dneva v notranjih prostorih in uživam na svežem zraku.
Kako se motivirate, ko se vam ne da usesti na zobozdravniški stolček, in kako, ko bi najraje preskočili trening veslanja? Obstaja kakšna razlika v motivaciji?
Pri veslanju je tako: tu imam v sezoni oz. karieri postavljen določen cilj. Kadar mi je težko opraviti trening, se spomnim, da sem mu en korak bližje. Če trening izpustim, se hitro zavem, da je to korak nazaj od zastavljenega cilja. Na delovnem mestu pa je odgovornost drugačna; v službo je treba vedno iti.
Sestra in oba starša so športniki, zato ni nič nenavadnega, da šport mika tudi vas. Sem pa nekje prebrala, da vaš prvi stik s čolnom ni bil ravno najboljši. To drži?
Res je. Prvič sem se v veslaški čoln usedla konec srednje šole. Čoln je res zelo nestabilen, zato sem bila na začetku precej previdna.
Kako pa je bilo v zgodnejšem otroštvu, ste imeli radi stik z vodo?
Posebnega veselja nisem imela. Sem pa oboževala šport; v osnovni šoli sem plesala, igrala odbojko in se pogosto odpravila na tek. Vse skupaj pa ni bilo resne oz. tekmovalne narave.
Vaš dedek je bil zobozdravnik. Vas je kdaj vzel s seboj v ordinacijo?
Seveda, pri njem sem bila velikokrat kot študentka.
Kaj vaši pacienti, ki so spremljali olimpijske igre, pravijo na vaše udejstvovanje v veslanju?
Moram priznati, da sem se ravno vrnila z dopusta in še nisem imela toliko stika s pacienti. Res pa je, da prej niso vedeli, da sem profesionalna veslačica.
Morate prijateljem in kolegom na zasebnih druženjih pogosto gledati v zobe in ugotavljati, ali je ta in oni zob morda že malce kariozen?
Sem in tja me kdo kaj povpraša o tem in takrat jih napotim v svojo ambulanto.
Kaj pa v Parizu, so vas o zdravju svojih zob spraševali športni kolegi v olimpijski vasi?
Teh posvetov ni bilo, saj ni nihče vedel, da sem po poklicu zobozdravnica.
Kakšna pa je bila sicer vaša izkušnja s prisotnostjo v Parizu?
Prisotnost na olimpijskih igrah ni primerljiva z nobeno tekmo, niti s svetovnim prvenstvom. Že sam prihod v olimpijsko vas je neponovljiva izkušnja in zelo sem vesela, da sem lahko to doživela.
Kam se bolj nagiba vaš karierni čoln – k veslanju ali zobozdravstvu? Vas morda mikajo še ene olimpijske igre?
Na olimpijskih igrah sem doživela zares posebne občutke in zagotovo si jih človek želi še. A že med sezono mi je bilo veslanja dovolj, zato se bom počasi začela bolj nagibati proti zobozdravstvu.
Ste na olimpijskih igrah navijali za naše športnike? Ste si ogledali kakšno tekmo?
V živo sem si pogledala tekmovanje v kanuju na divjih vodah, saj smo bivali poleg prizorišča. Drugo pa sem spremljala kar prek ekrana, saj sem imela tudi sama treninge in tekme, ki jih nisem mogla uskladiti z ogledi v živo.
Za konec še eno zobozdravstveno vprašanje: se vam zdi, da se ustna higiena v Sloveniji skozi leta izboljšuje?
Nimam še toliko delovnih let, da bi to lahko natančno ocenila. Menim pa, da smo ljudje precej bolj ozaveščeni glede ustne higiene in da jo dosti bolj poudarjamo kot včasih.
